Jezusova spremenitev na gori
To je star praznik, spomin veličastnega dogodka na gori Tabor. Malo zatem, ko ga je apostol Peter priznal za Mesija, se je Jezus ob navzočnosti Mojzesa in Elija spremenil pred svojimi tremi izvoljenimi učenci: Petrom, Jakobom in Janezom. Jezusova spremenitev je bila v tem: notranje veličastvo, ki je bilo od začetka navzoče v Kristusovi človeški naravi, se je sedaj pokazalo na zunaj. Ta Kristusova spremenitev je predznamenje in napoved njegovega vstajenja ter dokončnega spremenjenja in preoblikovanja, ki se je uresničilo v Kristusovi človeški naravi po vstajenju.
Jezusova spremenitev tudi nam zagotavlja, da je “naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z božjo močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu” (Flp 3,20-21). Kristjanova spremenitev bo popolna šele v večnem življenju, uresničevati pa se je začela že tukaj, od krsta dalje. Kristusova milost je kvas, ki kristjana od znotraj preoblikuje in spreminja po Kristusovi podobi, pod pogojem, da skupaj z njim nosi križ.
Pri spremenitvi na gori se je končno Kristus že vnaprej izkazal za “Gospoda veličastva” (1 Kor 2,8), kar je v Svetem pismu ena od najizrazitejših oznak za Kristusovo božanstvo. Priče spremenjenja so živo začutile, da je tukaj nekdo, ki je “odsvit Očetovega veličastva in podoba njegovega bitja” (Heb 1,3). Za hip so se srečali z odsevom “božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa” (2 Kor 4,6), s tistim odsevom, s katerim se je srečal sv. Pavel pred Damaskom.
Sveti Pavel, ki je pač prvi izrecno označil Kristusa kot “Gospoda veličastva”, nam razlaga, kako je veličastvo na gori Sinaj bilo le senca tistega veličastva, ki se je razodevalo v vstalem Kristusu (2 Kor 3,10). Kristjanom pa je Pavel obljubljal, da bodo “z odgrnjenim obrazom” gledali kakor v zrcalu Gospodovo slave in se bodo “v isto podobo spreminjali iz sijaja v sijaj, kakor po Duhu Gospodovem” (Kor 3,18). In Jezus dodaja, da “takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu mojega Očeta.” (Mt 13,43)
Jezusova spremenitev tudi nam zagotavlja, da je “naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z božjo močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu” (Flp 3,20-21). Kristjanova spremenitev bo popolna šele v večnem življenju, uresničevati pa se je začela že tukaj, od krsta dalje. Kristusova milost je kvas, ki kristjana od znotraj preoblikuje in spreminja po Kristusovi podobi, pod pogojem, da skupaj z njim nosi križ.
Pri spremenitvi na gori se je končno Kristus že vnaprej izkazal za “Gospoda veličastva” (1 Kor 2,8), kar je v Svetem pismu ena od najizrazitejših oznak za Kristusovo božanstvo. Priče spremenjenja so živo začutile, da je tukaj nekdo, ki je “odsvit Očetovega veličastva in podoba njegovega bitja” (Heb 1,3). Za hip so se srečali z odsevom “božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa” (2 Kor 4,6), s tistim odsevom, s katerim se je srečal sv. Pavel pred Damaskom.
Sveti Pavel, ki je pač prvi izrecno označil Kristusa kot “Gospoda veličastva”, nam razlaga, kako je veličastvo na gori Sinaj bilo le senca tistega veličastva, ki se je razodevalo v vstalem Kristusu (2 Kor 3,10). Kristjanom pa je Pavel obljubljal, da bodo “z odgrnjenim obrazom” gledali kakor v zrcalu Gospodovo slave in se bodo “v isto podobo spreminjali iz sijaja v sijaj, kakor po Duhu Gospodovem” (Kor 3,18). In Jezus dodaja, da “takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu mojega Očeta.” (Mt 13,43)
.png)