Srce Jezusovo
Osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev praznik Srca Jezusovega. Pri češčenju Jezusovega srca jemljemo njegovo telesno srce kot naravni simbol ali znamenje nečesa globljega in obenem obsežnejšega, kakor pa le del Kristusovega telesa - kot simbol, ki nam postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil zlasti v urah svojega trpljenja in darovanja do konca in nas še sedaj ljubi. Častiti Srce Jezusovo se torej pravi častiti Jezusovo osebo pod vidikom njegove odrešenjske ljubezni. To pobožnost je priporočil Jezus sam v tistem obdobju zgodovine Cerkve, ko je bila preveč poudarjena razumska vera, zanemarjena pa ljubezenska povezanost človeka z Bogom.
"Srce človeško - sveta stvar." Tako je zapisal naš duhovnik - pesnik Simon Gregorčič. Srce je sveto ne samo zato, ker je "motor" življenja, podarjenega od Boga, in je že kot telesni organ nekaj čudovitega. Srce je prvo, ki začne delovati v otroku, spočetem srcem matere, in zadnje preneha delovati, ko v človeku ugaša življenje. Srce je "sveto", 
ker je središče čustvovanja: dobrote, naklonjenosti, ljubezni, žal pa lahko tudi hudobije, podlosti, maščevanja, sovraštva. Zato ima Gregorčič prav, ko v isti pesmi pravi, da je v srcu "naš pekel in naš raj". Z besedo "srce" označimo celega človeka, njegov značaj: srce je lahko čisto, plemenito, zlato, junaško - pa tudi umazano, nizkotno, hinavsko...
Tudi v govorici Svetega pisma je srce skupni pojem za človekovo bistvo in značaj ter vir življenjske drže. Ljudje "čistega srca", ki jim je namenjen šesti blagor v govoru na gori z obljubo, da "bodo Boga gledali", so tisti, katerih temeljna drža je nepokvarjena in ki temu ustrezno ravnajo. To so obenem tisti "mali" iz svetopisemskega odlomka, ki se bere na praznik Jezusovega Srca. Na zunaj so lahko veliki, lahko so učeni in bogati - najpomembnejše je, da so mali po srcu: otroško zaupni, odprti, iskreni, čisti. Kako doseči to? "Pridite k meni ... in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen" (Mt 11,28). Če hočemo, da bo naše srce zares "sveta stvar", se mora vanj pretakati usmiljena ljubezen iz Jezusovega srca, ki je "presveta stvar".
ker je središče čustvovanja: dobrote, naklonjenosti, ljubezni, žal pa lahko tudi hudobije, podlosti, maščevanja, sovraštva. Zato ima Gregorčič prav, ko v isti pesmi pravi, da je v srcu "naš pekel in naš raj". Z besedo "srce" označimo celega človeka, njegov značaj: srce je lahko čisto, plemenito, zlato, junaško - pa tudi umazano, nizkotno, hinavsko...
Tudi v govorici Svetega pisma je srce skupni pojem za človekovo bistvo in značaj ter vir življenjske drže. Ljudje "čistega srca", ki jim je namenjen šesti blagor v govoru na gori z obljubo, da "bodo Boga gledali", so tisti, katerih temeljna drža je nepokvarjena in ki temu ustrezno ravnajo. To so obenem tisti "mali" iz svetopisemskega odlomka, ki se bere na praznik Jezusovega Srca. Na zunaj so lahko veliki, lahko so učeni in bogati - najpomembnejše je, da so mali po srcu: otroško zaupni, odprti, iskreni, čisti. Kako doseči to? "Pridite k meni ... in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen" (Mt 11,28). Če hočemo, da bo naše srce zares "sveta stvar", se mora vanj pretakati usmiljena ljubezen iz Jezusovega srca, ki je "presveta stvar".
.png)