Mrtvi živijo z nami naprej
Praznik vseh svetih Cerkev praznuje že skoraj 1200 let. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo vsaj dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo. Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so »utonili« v množici svetih.
Ta praznik je velik dan vere, upanja in ljubezni. To ni »dan mrtvih«, kot je bilo zapisano na naših koledarjih – in na nekaterih je še danes. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor vam veruje, bo živel, tudi če umre!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, še živijo. Praznik vseh svetih je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine.
Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "raduje poveličanja vseh svetih članov Cerkve ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potuje obljubljeni sreči naproti." Ali gre res za slavo neznanim svetnikom – ali pa je praznik bolj glasen in resen poziv nam: »Postati morate sveti!« Nekega dne, ki za nikogar ni daleč, se bomo morali namreč tudi mi uvrstiti med število svetih. Ali nas to ne obvezuje, da postajamo takšni že danes?
Nekdo je zapisal: "Ocean genialnosti ni vreden toliko kot kapljica svetosti. Samo svet človek je res človek, samo svet kristjan je res kristjan." In sv. Evzebij pravi: "Lažna pobožnost je, če svetnike samo častimo, ne skrbimo pa, da bi jih posnemali v svetosti."
Ljubimo svetnike ali ljubimo tudi svetost? Smo že prosili svetnike, naj nam pomagajo, da bomo postali sveti? Se tega bojimo, ker vemo, da bi se morali odpovedati sebi in služiti Bogu in bližnjemu?
Na robu dnevnika neke žene so po njenem odhodu v večnost našli zapisano: "Imam samo eno veliko željo: za vsako ceno želim postati sveta."
Biti svet pomeni ljubiti Boga in ljubiti bližnjega! Naše življenje mora obroditi sad: postati moramo sveti!
Svetniki so premagali svojo grešnost le z Božjo milostjo, ki jih je obsevala vse življenje. Apostol Janez je na otoku Patmosu imel skrivnostno videnje velike množice iz vseh narodov, ljudstev in jezikov. Ta množica je morala postati sveta, ker je bila v zemeljskem življenju povezana z Jezusom.
»Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj.«
Verniki verujemo v življenje, ne samo svoje, temveč prvenstveno v življenje, po katerem vse živi; verujemo v življenje, vir vsakega življenja; v Boga živih, v Jezusa, ki je bil mrtev, a je z Božjo močjo oživljen od mrtvih. Življenje vernikov se ne izgubi; prehajajo iz tega načina bivanja v drugačno, prehajajo iz zemeljskega v nadzemeljsko, iz minljivega v resnično življenje!
Mimo groba ne moremo! Vsak je poklican, da sprejme ponudbo novega življenja, ki bi ga naj živel kot znamenje Kristusove zmage nad vsem tistim, kar "mori" naše osebno življenje. Prav človekova dobra dejanja so močnejša od smrti! Pred temi deli je smrt nemočna.
Vse življenje je zorenje za smrt, za veliki trenutek darovanja, ko Bogu darujemo vse, kar imamo – življenje!
Ta praznik je velik dan vere, upanja in ljubezni. To ni »dan mrtvih«, kot je bilo zapisano na naših koledarjih – in na nekaterih je še danes. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor vam veruje, bo živel, tudi če umre!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, še živijo. Praznik vseh svetih je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine.
Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "raduje poveličanja vseh svetih članov Cerkve ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potuje obljubljeni sreči naproti." Ali gre res za slavo neznanim svetnikom – ali pa je praznik bolj glasen in resen poziv nam: »Postati morate sveti!« Nekega dne, ki za nikogar ni daleč, se bomo morali namreč tudi mi uvrstiti med število svetih. Ali nas to ne obvezuje, da postajamo takšni že danes?
Nekdo je zapisal: "Ocean genialnosti ni vreden toliko kot kapljica svetosti. Samo svet človek je res človek, samo svet kristjan je res kristjan." In sv. Evzebij pravi: "Lažna pobožnost je, če svetnike samo častimo, ne skrbimo pa, da bi jih posnemali v svetosti."
Ljubimo svetnike ali ljubimo tudi svetost? Smo že prosili svetnike, naj nam pomagajo, da bomo postali sveti? Se tega bojimo, ker vemo, da bi se morali odpovedati sebi in služiti Bogu in bližnjemu?
Na robu dnevnika neke žene so po njenem odhodu v večnost našli zapisano: "Imam samo eno veliko željo: za vsako ceno želim postati sveta."
Biti svet pomeni ljubiti Boga in ljubiti bližnjega! Naše življenje mora obroditi sad: postati moramo sveti!
Svetniki so premagali svojo grešnost le z Božjo milostjo, ki jih je obsevala vse življenje. Apostol Janez je na otoku Patmosu imel skrivnostno videnje velike množice iz vseh narodov, ljudstev in jezikov. Ta množica je morala postati sveta, ker je bila v zemeljskem življenju povezana z Jezusom.
»Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj.«
Verniki verujemo v življenje, ne samo svoje, temveč prvenstveno v življenje, po katerem vse živi; verujemo v življenje, vir vsakega življenja; v Boga živih, v Jezusa, ki je bil mrtev, a je z Božjo močjo oživljen od mrtvih. Življenje vernikov se ne izgubi; prehajajo iz tega načina bivanja v drugačno, prehajajo iz zemeljskega v nadzemeljsko, iz minljivega v resnično življenje!
Mimo groba ne moremo! Vsak je poklican, da sprejme ponudbo novega življenja, ki bi ga naj živel kot znamenje Kristusove zmage nad vsem tistim, kar "mori" naše osebno življenje. Prav človekova dobra dejanja so močnejša od smrti! Pred temi deli je smrt nemočna.
Vse življenje je zorenje za smrt, za veliki trenutek darovanja, ko Bogu darujemo vse, kar imamo – življenje!
