Rožnovenska Mati Božja
Rožni venec je že dalj časa v krizi. V začetku je šlo samo za tiho oporekanje. Malo jih je namreč bilo, ki bi si upali priznati, da jim mehanično ponavljanje obrazcev ne pomeni molitev. Niso mogli najti stika z Bogom v taki molitvi. Nasprotno, notranji dialog je bil oviran. Morda si teh težav niti misliti niso upali, češ da bi s tem morda zatajili samo Marijo. Toda kmalu se je kriza okrog rožnega venca silno razbohotila. In sedaj ponekod kar večina vernikov zavrača rožni venec kot nekaj zastarelega.
Torej kriza je tu. Kaj storiti? Ali naj rožni venec enostavno vržemo v smeti? Ali pa bi morali pogledati, če morda ni v njem poleg tiste strašne enoličnosti tudi marsikaka vrednota, ki bi jo bilo škoda zavreči.
Dejansko gre za vrednote, ki so bile zasenčene in zadušene pod težo ponavljanja, ki ga nismo znali spremeniti v dialog. Pošteno je tudi, da ne prezremo tistih, katerim rožni venec še vedno pomeni živo, močno in celo sodobno molitev. Morda res niso v večini, toda to so dinamični in sodobni ljudje, ki so odprti novim liturgičnim tokovom (zahtevam). S svojimi raziskovanji in poglobitvami so uspeli premagati enoličnost rožnega venca. Še več, služi jim za dosego najgloblje zbranosti. Pomeni jim najbolj osebno molitev.
Ti maloštevilni »pravični« nam prepovedujejo, da bi z mirno vestjo vrgli rožni venec v ogenj. Branijo nam celo, da bi ga zanemarjali, ampak nas spodbujajo, da skušamo v njem odkriti bistvene vrednote. Čeprav je res, da z olajšanjem zapuščamo nekatere stare stvari, je vendar tudi res, da neka stvar ni za v smeti samo zato, ker je stara. (Kakor tudi neka stvar ni že zato dobra, ker je pač nova.)
Na nas je sedaj, da rešimo vsebino rožnega venca, tako da nadomestimo sedanjo zunanjo obliko z neko drugo, ki bo bolj v skladu z našimi potrebami. Gre za to, da vsakokrat znova ustvarjamo oblike kot svobodni božji otroci. Pri tem pa ne gre samo za to, da bi nadomeščali staro z novim, ampak za to, da naše odnose do Marije razbremenimo vsake teže enoličnosti (naveličanosti) in tako postanejo bolj iskreni in bolj pristni. Gre za to, da naznačimo nove poti, ki jih potem vsak prehodi na svoj način, s tem, da jih obogati s svojimi lastnimi človeškimi in duhovnimi skušnjami. Skratka, gre za to, da lahko rečemo: »Jaz bi rožni venec takole molil. In vi, kako bi ga vi molili?« V ta namen vzemite Sveto pismo, mislite na Marijo, odprite srce vsem problemom sveta in si skušajte ustvariti svoj lastni rožni venec, kakor jaz skušam ustvariti svojega.
Vsi papeži so vedno priporočali molitev rožnega venca. Papež Pavel VI. je hotel jasno povedati in posvariti glas kakšnega neodločneža s temi besedami: »Koncil je, čeprav ne izrecno, vendar z jasnimi navodili spodbujal vse sinove Cerkve k molitvi rožnega venca... Ta ljudski način molitve ohranja vse vrednote, ki zaslužijo, da jih sprejme tudi moderna duhovnost. To so: litanijski ritem, evangeljska tematika, združenje ustne molitve s premišljevalno, izročilo in razširjenost, ki pomeni ponižni, iskreni in tolažilni glas verskega čustva preprostega in pobožnega ljudstva, in končno priznana prosilna učinkovitost.«
Cerkev nas danes poziva, naj bi bolj od blizu stali s Kristusom, da bomo tako odkrili korenine naše krščanske osebnosti. Toda to ne izključuje Marije, še manj njenega češčenja z rožnim vencem, ampak ga popolnoma vključuje. Če hočemo biti kristjani, moramo biti marijanski. Kakor ni Kristusovega nastanka brez Marije, tako tudi ni kristjana brez Marije, rožni venec pa je najvarnejša pot do Kristusa, kot pravi Pij XII.
Torej kriza je tu. Kaj storiti? Ali naj rožni venec enostavno vržemo v smeti? Ali pa bi morali pogledati, če morda ni v njem poleg tiste strašne enoličnosti tudi marsikaka vrednota, ki bi jo bilo škoda zavreči.
Dejansko gre za vrednote, ki so bile zasenčene in zadušene pod težo ponavljanja, ki ga nismo znali spremeniti v dialog. Pošteno je tudi, da ne prezremo tistih, katerim rožni venec še vedno pomeni živo, močno in celo sodobno molitev. Morda res niso v večini, toda to so dinamični in sodobni ljudje, ki so odprti novim liturgičnim tokovom (zahtevam). S svojimi raziskovanji in poglobitvami so uspeli premagati enoličnost rožnega venca. Še več, služi jim za dosego najgloblje zbranosti. Pomeni jim najbolj osebno molitev.
Ti maloštevilni »pravični« nam prepovedujejo, da bi z mirno vestjo vrgli rožni venec v ogenj. Branijo nam celo, da bi ga zanemarjali, ampak nas spodbujajo, da skušamo v njem odkriti bistvene vrednote. Čeprav je res, da z olajšanjem zapuščamo nekatere stare stvari, je vendar tudi res, da neka stvar ni za v smeti samo zato, ker je stara. (Kakor tudi neka stvar ni že zato dobra, ker je pač nova.)
Na nas je sedaj, da rešimo vsebino rožnega venca, tako da nadomestimo sedanjo zunanjo obliko z neko drugo, ki bo bolj v skladu z našimi potrebami. Gre za to, da vsakokrat znova ustvarjamo oblike kot svobodni božji otroci. Pri tem pa ne gre samo za to, da bi nadomeščali staro z novim, ampak za to, da naše odnose do Marije razbremenimo vsake teže enoličnosti (naveličanosti) in tako postanejo bolj iskreni in bolj pristni. Gre za to, da naznačimo nove poti, ki jih potem vsak prehodi na svoj način, s tem, da jih obogati s svojimi lastnimi človeškimi in duhovnimi skušnjami. Skratka, gre za to, da lahko rečemo: »Jaz bi rožni venec takole molil. In vi, kako bi ga vi molili?« V ta namen vzemite Sveto pismo, mislite na Marijo, odprite srce vsem problemom sveta in si skušajte ustvariti svoj lastni rožni venec, kakor jaz skušam ustvariti svojega.
Vsi papeži so vedno priporočali molitev rožnega venca. Papež Pavel VI. je hotel jasno povedati in posvariti glas kakšnega neodločneža s temi besedami: »Koncil je, čeprav ne izrecno, vendar z jasnimi navodili spodbujal vse sinove Cerkve k molitvi rožnega venca... Ta ljudski način molitve ohranja vse vrednote, ki zaslužijo, da jih sprejme tudi moderna duhovnost. To so: litanijski ritem, evangeljska tematika, združenje ustne molitve s premišljevalno, izročilo in razširjenost, ki pomeni ponižni, iskreni in tolažilni glas verskega čustva preprostega in pobožnega ljudstva, in končno priznana prosilna učinkovitost.«
Cerkev nas danes poziva, naj bi bolj od blizu stali s Kristusom, da bomo tako odkrili korenine naše krščanske osebnosti. Toda to ne izključuje Marije, še manj njenega češčenja z rožnim vencem, ampak ga popolnoma vključuje. Če hočemo biti kristjani, moramo biti marijanski. Kakor ni Kristusovega nastanka brez Marije, tako tudi ni kristjana brez Marije, rožni venec pa je najvarnejša pot do Kristusa, kot pravi Pij XII.
