Zgodnje jutro sobote, 23. maja 2026, je zbranim šmarskim romarjem nakazovalo čudovit sončen dan. Najprej smo se zapeljali proti Primorski in nato mimo Vidma (Udin) prispeli do našega prvega postanka, ki je bil v skrbno urejenem mestecu Humin (Gemona del Friuli). Naša osrednja pozornost je bila namenjena cerkvi sv. Antona Padovanskega, kjer smo imeli z našim g. župnikom romarsko sveto mašo. Huminska cerkev je sploh prva na svetu, posvečena temu velikemu svetniku. Ob cerkvi je ohranjen prostor, kjer je sv. Anton nekaj časa bival, poleg tega pa smo si ogledali še bogat muzej, v katerem so razstavljena različna sakralna dela, med drugim tudi tista, ki so bila nekdaj v koprskem samostanu sv. Ane, kjer si jih želijo nazaj. Kratko smo se sprehodili po lepo urejenih uličicah, ki se bohotijo tudi z bujno cvetočimi jasmini in njihovimi omamnimi vonjavami. Nekateri smo si privoščili pravi italijanski kapučino, najbolj vztrajnim in urnim pa je uspelo priti celo do stolnice, ki je bila skrbno obnovljena po rušilnem potresu leta 1976 z epicentrom prav v Huminu.Duhovno okrepljeni smo pohiteli skozi Rezijansko dolino (Val Resia) proti našemu cilju na severu. Kmalu nas je očarala reka Bila, ki v malih meandrih išče pot do morja. Postopoma so nas z obeh strani ceste začeli objemati v nekakšno pravljično podobo odeti hribi in vse bolj poraščene, osupljivo lepe zelene stene visokih gora. Počasi so nas stisnile v svoj objem in puščale naši domišljiji prosto pot med tesne globače, stisnjene ob vijugasto reko. Med zbranimi poslušanjem našega odličnega vodje, g. Matjaža, sem bila nagovorjena, da o Reziji povem kaj več, ker jo baje dobro poznam. Resda sem šla v te kraje že večkrat, a zato nisem imela pred sopotniki in vrhunskimi govorci med njimi nič manj treme.
*Pred 30-imi leti, s prijateljema iz Tolmina: prvi izlet v Bardo, ogled zbirke etno predmetov, zdaj Etnografski muzej. Vasica na pragu Rezije, kjer govorijo tersko narečje, mi je to deželo položila v srce.
* 8. 5. 2010 smo v TD Šmarje-Sap organizirali prvi izlet v sosednjo državo, obisk Rezije. Bilo je nepozabno. Klub izjemnemu dežju smo bili v treh vasicah, v Rozajanskem Dumu in Muzeju brusačev; 7 let kasneje so prišli na prireditev Stare obrti pod šmarsko lipo- izjemna popestritev!
* Lani, 2025, družinski velikonočni izlet, kjer sem ponovno srečala go. Luigio Negro, vodjo Zveze slovenskih kulturnih društev v Reziji. Z njo smo si ogledali Hišo pravljic in Etnomuzej Rozajanska hiša.
* Letos torej v Rezijo četrtič, na odličnem izletu z župnijskimi romarji.
Ustavili smo se le na Bili (furlansko Resiute) v Rozajanskem Dumu, kjer nas je s svojim ognjevitim pozdravom in pristnim nasmehom sprejel Sandro Quaglia, predsednik kulturnega društva Rozajanski Dum. Prijetna, z etnološkimi predmeti, fotografijami in diaprojekcijo obogatena dvorana! G. Sandro nam je v sliki, rozajanski in knjižni besedi ter njihovi glasbi, izčrpno predstavil življenje ljudi, šolstvo, zgodovino pa tudi trpko realnost bivanja v tem čisto samosvojem, neprimerljivem in neokrnjenem svetu.Polni vtisov smo pot proti Sloveniji nadaljevali po Reklanski dolini (Val Raccolana). Med vožnjo smo ob cesti opazovali razpadajoče industrijske objekte. Na enem od njih me je presenetil napis na stolpu: 22 Stocca Sergio, SAN FRANCESCO~ "LA FEDE HA VINTO IL DOLORE", Premiato all Esposizione a Trieste 1982. (Vera je zmagala nad bolečino).Tabla naprej ob cesti nas spomni, da smo že v Kanalski dolini (Val Canalle). Tudi tu je še mnogo opustelih industrijskih objektov, le dolina se počasi odpira in je vse bolj naseljena. Reka Bila je tu že označena kot Bela. Žal so v teh dvojezičnih krajih ostali brez pouka v slovenščini. V Žabnicah (Camporosso) smo opazili veliko parkirišče in spodnjo postajo gondole za Svete Višarje (Monte Lussari). Prevozili smo Trbiž (Tarvisio) in Fužine (Fuzine), v daljavi zaslutili Belopeška jezera pod mogočnim Mangartom, podoživljali prigode na carini in se naenkrat znašli na naši prelepi Gorenjski. Sledilo je težko pričakovano pozno kosilo "Pri Jožici" v Martuljku. Prelep ambient, vrhunsko osebje in zelo dobra hrana! Bravo, organizatorji!!!Hvala za povabilo na izlet in za prisrčno družbo. Darja in romarska družbaPripis: V priporočilo izjemno slikovita knjiga: Iztok Illich, BREZMEJNA SLOVENIJA, opisana tudi Rezija.Celotna foto galerija je na voljo le naročnikom na spletne novice. Nanje se lahko naročite tukaj.
Dobrodošli na spletni strani župnije Šmarje - Sap.
Na prejemanje naših novic se lahko naročite tukaj. Najdete nas tudi na Facebooku in kanalu Youtube.
Zgodnje jutro sobote, 23. maja 2026, je zbranim šmarskim romarjem nakazovalo čudovit sončen dan. Najprej smo se zapeljali proti Primorski in nato mimo Vidma (Udin) prispeli do našega prvega postanka, ki je bil v skrbno urejenem mestecu Humin (Gemona del Friuli). Naša osrednja pozornost je bila namenjena cerkvi sv. Antona Padovanskega, kjer smo imeli z našim g. župnikom romarsko sveto mašo. Huminska cerkev je sploh prva na svetu, posvečena temu velikemu svetniku. Ob cerkvi je ohranjen prostor, kjer je sv. Anton nekaj časa bival, poleg tega pa smo si ogledali še bogat muzej, v katerem so razstavljena različna sakralna dela, med drugim tudi tista, ki so bila nekdaj v koprskem samostanu sv. Ane, kjer si jih želijo nazaj. Kratko smo se sprehodili po lepo urejenih uličicah, 
ki se bohotijo tudi z bujno cvetočimi jasmini in njihovimi omamnimi vonjavami. Nekateri smo si privoščili pravi italijanski kapučino, najbolj vztrajnim in urnim pa je uspelo priti celo do stolnice, ki je bila skrbno obnovljena po rušilnem potresu leta 1976 z epicentrom prav v Huminu.
Duhovno okrepljeni smo pohiteli skozi Rezijansko dolino (Val Resia) proti našemu cilju na severu. Kmalu nas je očarala reka Bila, ki v malih meandrih išče pot do morja. 
Postopoma so nas z obeh strani ceste začeli objemati v nekakšno pravljično podobo odeti hribi in vse bolj poraščene, osupljivo lepe zelene stene visokih gora. Počasi so nas stisnile v svoj objem in puščale naši domišljiji prosto pot med tesne globače, stisnjene ob vijugasto reko.
Med zbranimi poslušanjem našega odličnega vodje, g. Matjaža, sem bila nagovorjena, da o Reziji povem kaj več, ker jo baje dobro poznam. Resda sem šla v te kraje že večkrat, a zato nisem imela pred sopotniki in vrhunskimi govorci med njimi nič manj treme.
* Letos torej v Rezijo četrtič, na odličnem izletu z župnijskimi romarji.
Tabla naprej ob cesti nas spomni, da smo že v Kanalski dolini (Val Canalle). Tudi tu je še mnogo opustelih industrijskih objektov, le dolina se počasi odpira in je vse bolj naseljena. Reka Bila je tu že označena kot Bela. Žal so v teh dvojezičnih krajih ostali brez pouka v slovenščini.
V Žabnicah (Camporosso) smo opazili veliko parkirišče in spodnjo postajo gondole za Svete Višarje (Monte Lussari). Prevozili smo Trbiž (Tarvisio) in Fužine (Fuzine), v daljavi zaslutili Belopeška jezera pod mogočnim Mangartom, podoživljali prigode na carini in se naenkrat znašli na naši prelepi Gorenjski.
Sledilo je težko pričakovano pozno kosilo "Pri Jožici" v Martuljku. Prelep ambient, vrhunsko osebje in zelo dobra hrana!
Bravo, organizatorji!!!
Hvala za povabilo na izlet in za prisrčno družbo.
Darja in romarska družba
Pripis: V priporočilo izjemno slikovita knjiga: Iztok Illich, BREZMEJNA SLOVENIJA, opisana tudi Rezija.
Celotna foto galerija je na voljo le naročnikom na spletne novice. Nanje se lahko naročite tukaj.
Molitev za duhovne poklice