Od Strasbourga do Arsa – romanje po duhovnih in kulturnih poteh Francije

Šmarska zakonska skupina se pred prvomajskimi prazniki že leta odpravlja na nekajdnevna romanja po Evropi. Tokrat se je med 24. in 28. aprilom 2026 skupaj z družinskimi člani in prijatelji podala na dolgo pot v francosko Burgundijo, ki je s čudovitimi fotografijami napolnila spominske kartice naših telefonov, srca vseh pa z nepozabnimi spomini medsebojne povezanosti in darovanja drug za drugega.

Naš prvi cilj je bil Strasbourg. Pred Evropskim parlamentom je nastala prva skupna fotografija, nato pa smo se med sprehodom po mestu navduševali nad njegovimi slikovitimi ulicami.

Vodile so nas do ene največjih gotskih katedral v Evropi. Na njenem osrednjem portalu smo poiskali ponazoritev pekla, po vstopu v cerkev so nam dih vzele lebdeče orgle, na prižnici smo pobožali pridigarjevega psa, najdlje pa so smo občudovali znamenito astronomsko uro. 

Pot smo nadaljevali v Colmar, ki ga zaradi kanalov in pisanih hiš imenujejo Male Benetke. Čeprav smo romanje začeli z 10-urno nočno vožnjo, med pročelji čudovitih stavb, ozkimi ulicami in živahnimi trgi tega mesteca nihče ni čutil niti najmanjše utrujenosti. Z živahnim mestnim utripom nas je sprejel tudi Dijon. Vonj po znameniti gorčici in burgundcu smo – sploh po obisku vinske kleti – odnesli tudi domov. V Beaunu smo se sprehodili po znameniti srednjeveški bolnišnici, najmlajši romarji pa so si to mestece zapomnili predvsem po poplavi prestižnih športnih avtomobilov, ki so imeli v tistih dneh tam svoje »romanje«.

Našemu so posebno globino dali kraji molitve in duhovnosti. V Taizeju, kjer se zbirajo mladi z vsega sveta, smo povezali naša srca z nekaj preprostimi taizejskimi pesmimi. Pot nas je vodila tudi v Cluny. Čeprav je velik del nekoč največjega evropskega samostana porušen, smo med vožnjo skozi mesto spoznali, kako velik vpliv je imel na versko ter politično podobo srednjeveške Evrope. Zdaj tudi vemo, da pobožnost češčenja Srca Jezusovega izhaja iz kraja Paray-le-Monial, kjer stoji manjša kopija clunyjske porušene bazilike. Stali smo na mestu, kjer je v 17. stoletju redovnica Margareta Marija Alacoque doživela več Jezusovih prikazovanj, kar nas je povabilo k osebni molitvi in notranji zbranosti.

Še en sveti trenutek je bilo srečanje z arškim župnikom sv. Janezom Vianneyjem. Iz skromne vaške cerkvice v Ars-sur-Formansu je skozi stoletja zrasel veličasten romarski kraj, ki še danes govori o moči preprostega, a predanega duhovnika, o katerem je hudobni duh po ustih neke obsedenke izjavil: »Če bi bili na svetu samo trije taki, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno.«

Toliko kot je bilo priložnosti za tiho molitev, je bilo tudi trenutkov za glasno petje. Na slovenski državni praznik je v Autunu na ostankih antičnega amfiteatra iz naših ust zadonela slovenska himna, sledil pa ji je pravi mali koncert. Z njimi smo si krajšali čas tudi med dolgimi vožnjami na avtobusu, posebej priljubljeni pa so bili daljši postanki na parkiriščih in postajališčih, kjer ob neusahljivih zalogah hrane in pijače ni bilo nikomur težko deliti hrane ter dobre volje.

Romanje je bilo tako mnogo več kot le obisk znamenitih francoskih krajev. Bilo je preplet skupnih doživetij, molitve, smeha, pesmi in drobnih trenutkov, ki so ostali v srcih še dolgo po vrnitvi domov.