Avtor: zusmarjesap Objavljeno: 8. 11. 2025

Mnenje ob prihajajočem referendumu

Na prihajajočem referendumu o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bo potekal 23. novembra, se bo odločalo o uvedbi pravne možnosti, da nekdo (pod določenimi pogoji) prosi za pomoč pri prekinitvi svojega življenja. To je prehod iz sistema, kjer je samomor v določenih primerih sankcioniran (po obstoječem slovenskem Kazenskem zakoniku), v sistem, v katerem bi bila taka pomoč dovoljena.
Stališče Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci
Komisija za pravičnost in mir (KPM) pri Škofovski konferenci je 6. novembra 2025 sprejela javno izjavo ob prihajajočem referendumu, v kateri izrecno poziva h glasu proti zakonu.
Nekateri ključni poudarki KPM-izjave so:
  • “Življenje je dar, ne odločitev.” Vsako človeško življenje ima neprecenljivo vrednost, ne glede na starost, zdravje ali stanje. 
  • “Sočutje pomeni pomoč pri življenju, ne pri smrti.” Trpljenje ni razlog, da bi se življenje predčasno končalo, ampak priložnost za bližino, podporo in upanje. 
  • “Kjer je trpljenje, je priložnost za ljubezen.” Dobra paliativna oskrba, psihološka in duhovna bližina so odgovor na bolečino in osamljenost. 
  • “Vloga zdravnika je zdraviti, ne ubijati.” Zakon, ki bi omogočil pomoč pri smrti, postavlja medicinsko osebje v vlogo, ki ni v skladu z njihovim poslanstvom. 
  • “Smrt lahko postane tudi dolžnost.” Izkušnje držav, kjer je takšna pomoč dovoljena, kažejo na širitev pogojev in tveganje za pritisk na ranljive.
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je v pismu sodelavkam in sodelavcem Karitas ob prihajajočem referendumu poudaril, da referendum ni zgolj politično vprašanje, temveč gre za “temeljne vrednote in spoštovanje človeškega življenja”. 
Med drugimi načeli je izpostavil:
  • Poziv k aktivni in preudarni udeležbi referenduma kot kristjanov in članov Karitas, ki so poklicani “zavarovati najbolj ranljive med nami”. 
  • Poudarek, da je zdravju in življenju ranljivih potrebno pristopiti z bližino, toplino in dejavnim delovanjem – ne pa ponudbo prekinitve življenja kot rešitve. 
  • Organizacijo konkretne pomoči na dan referenduma – npr. prevozi starejšim in gibalno oviranim do volišča, saj je sodelovanje državljanov in njihove osveščenosti ključno.
Premislek za vsakega kristjana
Na podlagi zgoraj navedenih stališč in pozivov je smiselno, da si vsak kristjan, vernik ali vsak, ki premišljuje o svojem odnosu do življenja, postavi sledeča vprašanja:
  • Kako razumem vrednost življenja? Je življenje samo rezultat naše odločitve ali dar, ki ga imamo in ga je treba spoštovati? (glej KPM)
  • Kaj pomeni za mene sočutje in pomoč? Ali pomeni zgolj omogočiti “izhod” iz trpljenja, ali pa konkretno spremljanje, bližino in podporo tistim, ki trpijo?
  • Kakšno je stanje paliativne in psihosocialne oskrbe v moji okolici? Ali sistem omogoča, da res “nismo sami” v najtežjih trenutkih?
  • Kako kot skupnost (župnija, Karitas, prostovoljci) lahko prispevamo, da družba ostane družba življenja, ne družba, kjer bi smrt bila rešitev?
  • Kako bom pristopil(-a) k referendumu – ne kot političnemu boju, temveč kot dejanju vesti in vrednosti?
Kot opozarja članek na Aleteii: “Ko smrt postane možnost, lahko postane tudi dolžnost. To ni svoboda, ampak izguba upanja.” Aleteia.si
Pred referendumom se ne odločamo zgolj za ali proti zakonu – odločamo za ali proti družbi, v kateri želimo živeti. Družbi, kjer človek v trpljenju ni sam, kjer sočutje pomeni bližino in podpiranje življenja do njegove naravne narave. Kot kristjani smo poklicani vrednoto življenja varovati, soočati trpljenje z upanjem in ljubeznijo ter konstruktivno sodelovati v skupnosti, da ne bo kdo ostal brez podpore.
Udeležba pri referendumu je tudi udeležba pri oblikovanju morale in kulture, v kateri živimo. Naj nas pri tem vodi vest, vrednote in skrb za bližnjega.
Preberite si še: Pismo slovenskih škofov: 'Naše prizadevanje za spoštovanje Božjega načrta s človeštvom ni politika, temveč evangeljska dolžnost'