Na farni dan zahvala Mariji za 20 let šmarskih oratorijev

Šmarski župljani smo v nedeljo, 7. septembra, dan pred praznikom Marijinega rojstva znova pripravili skupno praznovanje, na katerega bomo še dolgo obujali čudovite spomine.

Sveta maša ob 10. uri je bila še posebej slovesna. Ne pomnimo, kdaj je nazadnje donelo iz cerkve tako kot tokrat, saj so svoje moči združili vsi trije pevski zbori – otroški, odrasli in priložnostni. Župljani vseh generacij so pri njej sodelovali z branjem besedil, g. župnik dr. Bojan Korošak pa nas je med pridigo opomnil, kako pomembno je, da družino gradimo tudi v svoji župnijski skupnosti.

Kulturni program po maši smo tokrat posvetili obletnici, na katero smo izjemno ponosni – letos smo obeležili 20. obletnico prvega oratorija v naši župniji. Trenutni in nekdanji oratorijski voditelji ter animatorji so s celim občestvom delili zgodbe, ki so jih v teh 20 letih najbolj zaznamovale. To niso bile zgodbe o tem, kdo je zmagal v tekmovalnih igrah, kaj so se otroci igrali, kakšne izdelke so izdelali, kam smo hodili na izlete … Najbolj nepozabni trenutki so se zgodili v cerkvi, med oratorijsko molitvijo. Npr. tale: ''Med molitvijo v cerkvi otroke vsak dan nagovorimo, naj sodelujejo s kakšno svojo prošnjo ali zahvalo. Ob koncu oratorija smo jih prosili, da razmislijo, za kaj se želijo Bogu še posebej zahvaliti. Roko je dvignila tudi deklica, ki sicer ni hodila k verouku in Boga pred oratorijem ni dobro poznala. Njena zahvala je bila: 'Hvala, ker Bog je.' Bilo je dragoceno, da smo skozi oratorijski teden z animatorji uspeli Boga nekomu toliko približati.'' Oratorij naj bi bil teden, na katerem animatorji vzgajajo otroke. Ampak tudi animatorji ne pozabijo trenutkov, ki so spremenili njih: ''Dva od otrok sta že prvi dan oratorija povzročala velike težave in sta morala k meni na pogovor. Po eni strani je bil to težek pogovor, po drugi strani zelo lep. Ena od možnosti je bila tudi, da pokličemo starše, naj ju pridejo iskati in bo tako zanju oratorij končan. Na koncu sta dobila še eno priložnost. Oba sta svarilo vzela resno in takoj je bilo opaziti spremembo v njunem vedenju. To sem izkoristila in jima napisala pisemce, ki sta ga še isti dan prejela preko oratorijskega poštarja. V pismu je pisalo, kako sem opazila, da se trudita, kako lepši je oratorij prav zaradi njiju in kako upam, da bosta nekega dne postala animatorja. Naslednji dan mi je eden od njiju izročil pismo, v katerem je pisalo: 'Hvala za pohvalo. Od zdaj naprej se bom trudil.' Ta otrok me je s temi besedami ogromno naučil. Pohvala. Koliko težav človek reši, če uspe v odnose vpletati pohvale.'' Slišali smo tudi pričevanja o tem, da oratorij traja včasih tudi precej dlje kot od dviga pa do spusta oratorijske zastave: ''Med enim od oratorijev smo vsako popoldne oratorij nadaljevali pri nas doma. Tako, neuradno. S nekaterimi soanimatorji smo pozno popolne večerjali, kar so izvedeli sosedovi otroci. Bili so udeleženci oratorija in so se želeli z animatorji družiti tudi popoldne. Pripravili smo jim dodatne vodne igre in tako oratorij podaljšali.'' To je le nekaj od zgodb, ki so ganile polno cerkev poslušalcev. Enak efekt pa so imele tudi vmesne glasbene točke, v katerih smo poslušali orgelsko točko, duet dveh violin, solista na basovskem bobnu ter priložnostno vokalno-instrumentalno zasedbo.

Ko je ura odbila poldne, pa smo se preselili na cerkveno dvorišče, kjer so pridne roke že dan pred tem začele pripravljali vse potrebno za slastno skupno kosilo, ki so ga z glasbo in plesom popestrili otroci in mladina. Kot smo že vajeni, smo druženje zaključili v cerkvi pred našo Marjo – s petimi litanijami Njej v čast. Od jutra do večera pa smo jo častili še ves naslednji dan, v ponedeljek, 8. 9., na mali šmaren.