Marijino vnebovzetje
Praznik nas spominja na veliko resnico, da Bog ni dopustil, da bi ob koncu Marijinega zemeljskega življenja v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenja in svetu rodila Kristusa – Odrešenika. Takoj ob smrti je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. Bog jo je povišal za kraljico vesoljstva, da bi bila čimbolj po svojem Sinu, zmagovalcu nad grehom in smrtjo. V svoji materinski ljubezni se zdaj zavzema za brate in sestre svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino.
Nekoliko ljubezni od človeka do človeka velja več kot vsa ljubezen do človeštva.
(Richard Dehmel) Ne misli, da je Bogu všeč v prvi vrsti, če delaš zelo veliko. Bolj mu je všeč, da delaš z dobro voljo, brez samoljubja in brez človeških ozirov.
(sv. Janez od Križa) Jezusovo vstajenje in vnebohod sta osvojitev tiste prihodnosti, ki je pripravljena vsem, ki so dozoreli v ljubezni do Boga in do ljudi. Prvi človek, ki pa je za njim dosegel to zrelost, je Marija, mati Jezusa Kristusa. Zato je Marija prapodoba Cerkve in začetek v Kristusu prenovljenega stvarstva. Kdor Marijo omeji na kakšno postajo njenega zemeljskega življenja, za tega je lahko na primer vzor mlade žene, ki sredi emancipacijskih tokov današnje družbe išče svojo globljo identiteto. Kdor pa togo vztraja pri »svoji« Marijini podobi te vrste, ta izključuje obsežnejšo resnico. Kot prapodoba Cerkve Marija presega vse razlike starosti, socialnega položaja, pa tudi spola. Kdor ne more častiti, kar je za vedno večje kakor on, ta ne bo razumel praznika 15. avgusta. Kdor pa lahko komu v veselem začudenju reče »Lepo je; zelo dobro je, da si!«, ta je našel ključ k misteriju tega praznika. (škof dr. Egon Kapellari) Kaj ne deluje? Predvsem jaz. Ker sem sebičen, nezaupljiv, vase zaprt. Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo, če bi se potrudil razumeti svojega bližnjega in mu pomagati.
(Raoul Follereau)

(Richard Dehmel) Ne misli, da je Bogu všeč v prvi vrsti, če delaš zelo veliko. Bolj mu je všeč, da delaš z dobro voljo, brez samoljubja in brez človeških ozirov.
(sv. Janez od Križa) Jezusovo vstajenje in vnebohod sta osvojitev tiste prihodnosti, ki je pripravljena vsem, ki so dozoreli v ljubezni do Boga in do ljudi. Prvi človek, ki pa je za njim dosegel to zrelost, je Marija, mati Jezusa Kristusa. Zato je Marija prapodoba Cerkve in začetek v Kristusu prenovljenega stvarstva. Kdor Marijo omeji na kakšno postajo njenega zemeljskega življenja, za tega je lahko na primer vzor mlade žene, ki sredi emancipacijskih tokov današnje družbe išče svojo globljo identiteto. Kdor pa togo vztraja pri »svoji« Marijini podobi te vrste, ta izključuje obsežnejšo resnico. Kot prapodoba Cerkve Marija presega vse razlike starosti, socialnega položaja, pa tudi spola. Kdor ne more častiti, kar je za vedno večje kakor on, ta ne bo razumel praznika 15. avgusta. Kdor pa lahko komu v veselem začudenju reče »Lepo je; zelo dobro je, da si!«, ta je našel ključ k misteriju tega praznika. (škof dr. Egon Kapellari) Kaj ne deluje? Predvsem jaz. Ker sem sebičen, nezaupljiv, vase zaprt. Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo, če bi se potrudil razumeti svojega bližnjega in mu pomagati.
(Raoul Follereau)