Sveta Trojica
Ob drugih praznikih cerkvenega leta nam Cerkev ob spominu na "čudovita Božja dela" našega odrešenja kaže na studence in reke milosti, da bi iz njih zajemali, se utrujeni od življenjskega boja ob njih odpočivali ter krepčali za nadaljnjo pot. Toda vsi ti potočki in reke prihajajo navsezadnje iz enega samega pravira, iz presvete Trojice.
T
ako nam Cerkev na njen praznik odkriva tisti neizmerni ocean, iz katerega prihajajo vsi blagoslovi in vse milosti, kar se jih v zakramentih, v božji besedi in tudi drugače razliva na nas.
Vzbuditi hoče v nas hvaležnost do presvete Trojice, ki ima sama v sebi popolno in neminljivo srečo, a se kljub temu tako rekoč od vekomaj ukvarja s tem, kako bi osrečila človeški rod. Saj nas je po besedah sv. Pavla Bog že pred stvarjenjem sveta, od vekomaj izvolil: Oče za svoje otroke, Sin za svoje brate in sodediče, Sveti Duh za svoje prebivališče, za kraj razdajanja "nedoumljivega Kristusovega bogastva". To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost presvete Trojiice.
Krščamsko življenje je v resnici prijateljska povezanost s tremi božjimi osebami. Vse to življenje se razvija in napreduje med krstnim obrazcem: "Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha", ter plamenečo prošnjo, s katero se Cerkev obrača na Boga v trenutku kristjanovega smrtnega boja: "Dasi je grešil, vendar Očeta in Sina in Svetega Duha ni zatajil, ampak je veroval". Med tema dvema slovesnima trenutkoma morajo biti tudi vsi naši dnevi tako ali drugače posvečeni z mislijo na presveto Trojico. "Presveta Trojica, to je naše prebivališče, naš dom, naša očetna hiša, iz katere nikoli ne smemo izstopiti".
