V okviru šmarske zakonske skupine in prijateljev je bilo od 25. do 29. aprila 2025 organizirano romanje v južno Italijo.Po dolgi nočni vožnji smo se v soboto najprej ustavili v Lancianu, mestu, kjer se je zgodil prvi evharistični čudež. Pogledali smo si cerkev, pomolili, malo pretegnili noge, nato pa pot nadaljevali pot proti mestu Monte Sant’Angelo. Očarani smo bili nad osupljivim razgledom, arhitekturno srednjeveško zgodovino ter predanostjo kraja sv. Mihaelu s svetiščem San Michele Arcangelo, ki spada pod Unescovo svetovno dediščino.San Giovanni Rotondo, kjer smo imeli naslednji postanek, velja dandanes poleg Rima in Padove za najbolj oblegan romarski center Italije. Znamenit je po p. Piju, ki je tam živel in deloval, maševal in spovedoval. Bil je znan kot velik mistik, ki je že zgodaj prejel Kristusove rane in jih v bolečinah nosil vse do smrti. Naslednji dan smo pot nadaljevali proti Alberobellu, ki velja za turistični brez-tega-ne-gre. Znamenit je po belih hiškah, svetovno znanih trulih, zgrajenih iz kamnov brez uporabe malte, tudi uvrščenih na Unescov seznam. V naslednjem mestu Matera, ki ga morda bolje poznajo navdušenci nad italijanskimi nadaljevankami ali pa tisti, ki ste gledali zadnjega Jamesa Bonda ali pa Kristusov pasijon Mela Gibsona, smo se morali zadovoljiti le s kratkim sprehodom po mestu, vsekanem v bele skale, ter se ob tem naužiti njegove izjemne panorame. Čakala nas je daljša pot do hotela oz. romarskega doma Oasi di Maria v bližini Neaplja, kjer smo se udeležili tudi večerne svete maše.Po okrepčilnem spancu smo si šli naslednji dan ogledat Pompeje, čudovito mesto, ki ga je leta 79 n. š. zasul vulkanski prah, s tem pa nam ga je tako dobro ohranil, da imamo lahko občutek, kot da smo dejansko prestavljeni v življenje rimskih prebivalcev. Po Pompejih smo se sprehodili z vodstvom. Sledil je popoldanski ogled Neaplja. Vsekakor smo si morali, lačni ali ne, privoščiti doslej najboljšo, pravo napolitansko pizzo. Peš smo obredli pomembnejše ulice in si ogledali glavne znamenitosti. Proti večeru se vrnili v naš hotel, kjer nas je čakala večerja, tudi z odlično pasto in okusnim vinom. Po večerji smo se vsi skupaj zbrali na sproščenem druženju, na katerem smo morali pomagati prazniti zaloge številnih dobrot, ki so jih pripravile naše odlične gospodinje. Glasilke so ob petju že nekaterih pozabljenih pesmi in z ustreznim "podmazovanjem" lepo zdržale. Zadnji dan smo se na poti proti domu ustavili še pri slovitem samostanu Monte Cassino, ki ga je ustanovil utemeljitelj meniškega življenja in tako eden od pravih duhovnih očetov Evrope, sv. Benedikt. Samostan je znan med drugim tudi po srditih večmesečnih bojih med drugo svetovno vojno.Polni čudovitih vtisov in spoznanj smo se ob prijetni in dolgi vožnji srečno vrnili domov. Navdušeni nad preteklimi doživetji že kujemo načrte za prihodnje leto.
San Giovanni Rotondo, kjer smo imeli naslednji postanek, velja dandanes poleg Rima in Padove za najbolj oblegan romarski center Italije. Znamenit je po p. Piju, ki je tam živel in deloval, maševal in spovedoval. Bil je znan kot velik mistik, ki je že zgodaj prejel Kristusove rane in jih v bolečinah nosil vse do smrti.
Naslednji dan smo pot nadaljevali proti Alberobellu, ki velja za turistični brez-tega-ne-gre. Znamenit je po belih hiškah, svetovno znanih trulih, zgrajenih iz kamnov brez uporabe malte, tudi uvrščenih na Unescov seznam. V naslednjem mestu Matera, ki ga morda bolje poznajo navdušenci nad italijanskimi nadaljevankami ali pa tisti, ki ste gledali zadnjega Jamesa Bonda ali pa Kristusov pasijon Mela Gibsona, smo se morali zadovoljiti le s kratkim sprehodom po mestu, vsekanem v bele skale, ter se ob tem naužiti njegove izjemne panorame. Čakala nas je daljša pot do hotela oz. romarskega doma Oasi di Maria v bližini Neaplja, kjer smo se udeležili tudi večerne svete maše.
Po okrepčilnem spancu smo si šli naslednji dan ogledat Pompeje, čudovito mesto, ki ga je leta 79 n. š. zasul vulkanski prah, s tem pa nam ga je tako dobro ohranil, da imamo lahko občutek, kot da smo dejansko prestavljeni v življenje rimskih prebivalcev. Po Pompejih smo se sprehodili z vodstvom. Sledil je popoldanski ogled Neaplja. Vsekakor smo si morali, lačni ali ne, privoščiti doslej najboljšo, pravo napolitansko pizzo. Peš smo obredli pomembnejše ulice in si ogledali glavne znamenitosti. Proti večeru se vrnili v naš hotel, kjer nas je čakala večerja, tudi z odlično pasto in okusnim vinom. Po večerji smo se vsi skupaj zbrali na sproščenem druženju, na katerem smo morali pomagati prazniti zaloge številnih dobrot, ki so jih pripravile naše odlične gospodinje. Glasilke so ob petju že nekaterih pozabljenih pesmi in z ustreznim "podmazovanjem" lepo zdržale.
Zadnji dan smo se na poti proti domu ustavili še pri slovitem samostanu Monte Cassino, ki ga je ustanovil utemeljitelj meniškega življenja in tako eden od pravih duhovnih očetov Evrope, sv. Benedikt. Samostan je znan med drugim tudi po srditih večmesečnih bojih med drugo svetovno vojno.
Polni čudovitih vtisov in spoznanj smo se ob prijetni in dolgi vožnji srečno vrnili domov. Navdušeni nad preteklimi doživetji že kujemo načrte za prihodnje leto.
