Če bi besede ne bilo
"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." Jn 1,1
Ob slovenskem kulturnem prazniku se vprašajmo: Kaj, če besed ne bi bilo? Če bi nam nihče več ne govoril in bi sami ne mogli nikomur povedati, časar nam je polno srce? Če bi bili ljudje nemi in gluhi? Če bi ne bilo več pisane besede, h kateri bi se človek vedno znova vračal? Če bi božja beseda ne prihajala več kakor dež in sneg izpod neba in ne napajala in oplajala zemlje človeškega duha in srca? Če bi bila samo puščava in mrtva tišina in se nemi in gluhi med seboj sploh ne bi mogli več pogovarjati?
Z besedo se začenja duhovno življenje in se razvija človekovo notranje bogastvo. Ob besedi ljudje postajajo vedno bolj ljudje, osebe, v zavesti, da vsak človek, jaz in ti, od nekoga nagovorjen in poklican, da odgovori. Na začetku je bila beseda - Beseda.
Huda nesreča je inflacija in razvrednotenje besede. Hujša je zloraba besede za medsebojno napadanje, zastrupljanje, pobijanje in uničevanje. A najhujša bi bila, de bi ostali brez besed, brez božje besede in brez pristnih človeških besed resnice, dobrote, razumevanja, odpuščanja, tolažbe, upanja in ljubezni. Kako smo hvaležni za toplo besedo ob pravem času, za prijateljsko in dobrohotno besedo, ki ozdravi, da nove moči, odgrne nova obzorja in na novo odkrije smisel življenja, dela, trpljenja in čakanja. Ali morejo biti tudi drugi nam hvaležni za take besede?
Hvala Bogu, da imamo besede! Hvala Bogu za njegovo Besedo! Ob Besedi, ki je postala človek in prebiva med nami, more človeška beseda ozdraveti in spet dobiti svojo vrednost in moč, tudi v našem slovenskem kulturnem prostoru. A treba je takih, ki imajo za vse to čut in smisel.
Ob slovenskem kulturnem prazniku se vprašajmo: Kaj, če besed ne bi bilo? Če bi nam nihče več ne govoril in bi sami ne mogli nikomur povedati, časar nam je polno srce? Če bi bili ljudje nemi in gluhi? Če bi ne bilo več pisane besede, h kateri bi se človek vedno znova vračal? Če bi božja beseda ne prihajala več kakor dež in sneg izpod neba in ne napajala in oplajala zemlje človeškega duha in srca? Če bi bila samo puščava in mrtva tišina in se nemi in gluhi med seboj sploh ne bi mogli več pogovarjati?
Z besedo se začenja duhovno življenje in se razvija človekovo notranje bogastvo. Ob besedi ljudje postajajo vedno bolj ljudje, osebe, v zavesti, da vsak človek, jaz in ti, od nekoga nagovorjen in poklican, da odgovori. Na začetku je bila beseda - Beseda.
Huda nesreča je inflacija in razvrednotenje besede. Hujša je zloraba besede za medsebojno napadanje, zastrupljanje, pobijanje in uničevanje. A najhujša bi bila, de bi ostali brez besed, brez božje besede in brez pristnih človeških besed resnice, dobrote, razumevanja, odpuščanja, tolažbe, upanja in ljubezni. Kako smo hvaležni za toplo besedo ob pravem času, za prijateljsko in dobrohotno besedo, ki ozdravi, da nove moči, odgrne nova obzorja in na novo odkrije smisel življenja, dela, trpljenja in čakanja. Ali morejo biti tudi drugi nam hvaležni za take besede?
Hvala Bogu, da imamo besede! Hvala Bogu za njegovo Besedo! Ob Besedi, ki je postala človek in prebiva med nami, more človeška beseda ozdraveti in spet dobiti svojo vrednost in moč, tudi v našem slovenskem kulturnem prostoru. A treba je takih, ki imajo za vse to čut in smisel.
