Praznik Jezusovega krsta
Današnja nedelja je praznik Gospodovega krsta, zato je prav, da razmislimo predvsem o krstu, ki smo ga sami prejeli.
Pravimo, da je vstop v Cerkev novo rojstvo. Tudi sami bi, tako kot Nikodem, večkrat hoteli postaviti vprašanje: Kako se naj človek rodi drugič, ko je že odrasel? Jezus je Nikodemu rekel: Kdor se ne rodi iz vode in duha, ne more priti v nebeško kraljestvo. Kdor je krščen, prejme novo življenje iz vode in duha. Zato biti krščen pomeni mnogo več kot pa je vpis v neko društvo ali organizacijo!
Tekoča voda pri krstu pomeni tudi očiščenje. Krst nas očisti grehov, ki jih je krščenec v svojem življenju do takrat storil. Kristus pravi: Četudi bi bili vaši grehi rdeči kot šklat, bodo postali beli kot volna! Stari človek, egoist, ošabnež, nesramnež je obsojen na smrt. Stari človek umrje v Kristusovi smrti. To imenujemo odpuščanje grehov, kar pa tudi mora pomeniti spremembo življenja.
Če hočerno razumeti vso globino krsta, moramo iti na obale Jordana in na Kalvarijo. Kristus je bil krščen. Zakaj? Za svojo snrrt. Po krstu je postal majhen človek, služabnik, nekdo, ki je drugernu pokoren vse do smrti. Svojo smrt imenuje drugi krst. Ta smrt je vrhunec strežništva. To je pravi krst.
Enako je z nami, ki smo krščeni v Kristusu. Za nas velja njegova pot: strežništvo, majhnost, pokorščina do smrti. Naša smrt je v pravem pomenu naš krst. S tem, da nas je Bog odrešil, ni storil, da bi več ne mogli grešiti; omogočil nam je, da v povezanosti z njim lahko odrešujerno sebe in druge in sicer na način, kot je delal on, v njegovem duhu.
Krst na začetku našega življenja ni samo neka odskočna deska, začetna postaja, ampak predvsem prehod iz stanja greha v nadnaravno življenje. Na to kažejo že predpodobe stare zaveze, npr. vesoljni potop, prehod lzraelcev skozi Rdeče morje. Voda z ene strani označuje uničenje tega, kar je grešno in vredno božje obsodbe, kateri pa krščenec uide, z druge strani pa pomeni novo življenje.
Cerkev nad krščencem moli zarotilno molitev, da bi ga osvobodila hudega duha in ga napravila deležnega Kristusovega trpljenja in smrti. Kristusov križ, njegovo trpljenje in vstajenje, vse to je dokončno dotolklo hudega duha, toda v nas še nista uničena ne smrt in ne greh. Po krstu smo sicer deležni Kristusove smrti in vstajenja, toda smo še vedno umrljivi in lahko grešimo in ponovno zapademo pod satanovo oblast. Zato je vse naše življenje neprestan boj.
Zakrament krsta je postavil Jezus sam, saj je dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite.... S tem, da se je Janezu Krstniku sam dal krstiti, je krstu dal najgloblji pomen.
Nekoč srno tudi rni bili deležni skrivnostnega krstnega obreda. Ko so nas prinesli v cerkev, nas je duhovnik vprašal: Ali se odpoveš hudemu duhu in njegovim delom? Botri in starši so odgovorili: Odpovem se hudemu duhu in vsemu slabemu in bom vse življenje služil samo Bogu!
Duhovnik nas je vprašal: Kaj želiš od božje Cerkve? ln so odgovorili v našem imenu: Vero! ln kaj ti bo vera? Da dosežem večno življenje. Potem nam je duhovrrik naročil, da rnoramo spolnjevati božje zapovedi, če hočemo priti v življenje: Ljubi svojega Boga z vsem srcem in vso dušo, svojega bližnjega pa kakor sam sebe. Potem nam je še izročil belo oblačilo z naročilom: Prejmi belo oblačilo nedolžnosti in ga prinesi neomadeževanega pred sodni Gospodov stol. Končno nam je še izročil gorečo svečo: Prejmi luč in neomadeževano varuj svoj krst, da boš smel stopiti, ko pride, Gospodu naproti, in biti z vsemi svetniki deležen njegove gostije. Krstni obred nam pojasnjuje, da smo pri krstu postali kristjani in božji otroci.
Svetniki so se zelo dobro zavedali, kaj pomeni biti kristjan. Ko so vprašali mučenca Sanktusa, kako mu je ime, je odgovoril: Kristjan sem. Vprašali so ga: Kakšnega rodu si? Pa je odgovoril: Kristjan sem. Vprašali so ga po domovini in državljanstvu, pa so zopet slišali: Kristjan sem. Ali si suženj ali svoboden? Kristjan sem! Ko so mučenko Cecilijo vprašali, kako ji je ime, preden so jo mučili, je odgovorila: Ljudje me kličejo Cecilija, moje pravo ime je pa kristjana.
Po krstu nas je Kristus sprejel v svojo službo, v katoliško Cerkev. Dal nam je svoje ime in postali smo njegovi učenci.
Tekoča voda pri krstu pomeni tudi očiščenje. Krst nas očisti grehov, ki jih je krščenec v svojem življenju do takrat storil. Kristus pravi: Četudi bi bili vaši grehi rdeči kot šklat, bodo postali beli kot volna! Stari človek, egoist, ošabnež, nesramnež je obsojen na smrt. Stari človek umrje v Kristusovi smrti. To imenujemo odpuščanje grehov, kar pa tudi mora pomeniti spremembo življenja.
Če hočerno razumeti vso globino krsta, moramo iti na obale Jordana in na Kalvarijo. Kristus je bil krščen. Zakaj? Za svojo snrrt. Po krstu je postal majhen človek, služabnik, nekdo, ki je drugernu pokoren vse do smrti. Svojo smrt imenuje drugi krst. Ta smrt je vrhunec strežništva. To je pravi krst.
Enako je z nami, ki smo krščeni v Kristusu. Za nas velja njegova pot: strežništvo, majhnost, pokorščina do smrti. Naša smrt je v pravem pomenu naš krst. S tem, da nas je Bog odrešil, ni storil, da bi več ne mogli grešiti; omogočil nam je, da v povezanosti z njim lahko odrešujerno sebe in druge in sicer na način, kot je delal on, v njegovem duhu.
Krst na začetku našega življenja ni samo neka odskočna deska, začetna postaja, ampak predvsem prehod iz stanja greha v nadnaravno življenje. Na to kažejo že predpodobe stare zaveze, npr. vesoljni potop, prehod lzraelcev skozi Rdeče morje. Voda z ene strani označuje uničenje tega, kar je grešno in vredno božje obsodbe, kateri pa krščenec uide, z druge strani pa pomeni novo življenje.
Cerkev nad krščencem moli zarotilno molitev, da bi ga osvobodila hudega duha in ga napravila deležnega Kristusovega trpljenja in smrti. Kristusov križ, njegovo trpljenje in vstajenje, vse to je dokončno dotolklo hudega duha, toda v nas še nista uničena ne smrt in ne greh. Po krstu smo sicer deležni Kristusove smrti in vstajenja, toda smo še vedno umrljivi in lahko grešimo in ponovno zapademo pod satanovo oblast. Zato je vse naše življenje neprestan boj.
Zakrament krsta je postavil Jezus sam, saj je dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite.... S tem, da se je Janezu Krstniku sam dal krstiti, je krstu dal najgloblji pomen.
Nekoč srno tudi rni bili deležni skrivnostnega krstnega obreda. Ko so nas prinesli v cerkev, nas je duhovnik vprašal: Ali se odpoveš hudemu duhu in njegovim delom? Botri in starši so odgovorili: Odpovem se hudemu duhu in vsemu slabemu in bom vse življenje služil samo Bogu!
Duhovnik nas je vprašal: Kaj želiš od božje Cerkve? ln so odgovorili v našem imenu: Vero! ln kaj ti bo vera? Da dosežem večno življenje. Potem nam je duhovrrik naročil, da rnoramo spolnjevati božje zapovedi, če hočemo priti v življenje: Ljubi svojega Boga z vsem srcem in vso dušo, svojega bližnjega pa kakor sam sebe. Potem nam je še izročil belo oblačilo z naročilom: Prejmi belo oblačilo nedolžnosti in ga prinesi neomadeževanega pred sodni Gospodov stol. Končno nam je še izročil gorečo svečo: Prejmi luč in neomadeževano varuj svoj krst, da boš smel stopiti, ko pride, Gospodu naproti, in biti z vsemi svetniki deležen njegove gostije. Krstni obred nam pojasnjuje, da smo pri krstu postali kristjani in božji otroci.
Svetniki so se zelo dobro zavedali, kaj pomeni biti kristjan. Ko so vprašali mučenca Sanktusa, kako mu je ime, je odgovoril: Kristjan sem. Vprašali so ga: Kakšnega rodu si? Pa je odgovoril: Kristjan sem. Vprašali so ga po domovini in državljanstvu, pa so zopet slišali: Kristjan sem. Ali si suženj ali svoboden? Kristjan sem! Ko so mučenko Cecilijo vprašali, kako ji je ime, preden so jo mučili, je odgovorila: Ljudje me kličejo Cecilija, moje pravo ime je pa kristjana.
Po krstu nas je Kristus sprejel v svojo službo, v katoliško Cerkev. Dal nam je svoje ime in postali smo njegovi učenci.
