Gospod pridi in nas privedi k sebi
"Zakaj si pustil, Gospod, da smo zašli s tvojih potov, zakaj je naše srce zakrknjeno" (lz 63,17)? Ni nam tuje takšno tarnanje starozaveznega preroka Izaije. Okrog sebe vidimo toliko znamenj zgrešenosti in zablode; obdaja nas zlo in muči marsikatero tesnobno vprašanje:
Zakaj nismo sposobni nahraniti vseh otrok, ki smo jih poklicali v življenje?
Zakaj razkrajamo osnovne življenjske prvine: zrak, vodo, zemljo?
Zakaj raje še vedno investiramo eno tretjino svojih dohodkov v tiste sisteme, ki so namenjeni razkroju življenja in prinašajo smrt?
Postali smo žrtve krivde: politike, gospodarstva, industrije, napredka. Toda nismo samo žrtve zla, kajti sokrivci smo tudi sami: s sebičnostjo, ko hočemo biti vedno le "Dobitniki" in ne tudi solidarni s tistimi, ki izgubljajo; z nepravičnostjo, ker se ne trudimo dovolj, da bi dali vsakombr tisto, kar je prav; z nestrpnostjo, z nasiljem in tolikimi drugimi madeži, s katerimi mažemo obraz sebi in bližnjemu. Komu ni treba nadaljevati v duhu Izaijeve izpovedi: "Glej,... mi smo grešili s svojo nezvestobo in svojim odpadom; postali smo vsi skupaj kakor nečistnik in vsa naša pravična dela kakor umazana obleka" (Iz 64,5)?
"Gospod, ti si naš Oče. Naš Odrešenik ti je ime od davnine" (Iz 63,16). Izaijeva izpoved nam končno govori o tem, da ima advent nekaj, kar pomeni vračanje na pot vere v Boga življenja. Bog ne more med nas, če prej ne odstranimo s prestola človeka, ki se je postavil za.boga, gospodarja narave, sveta, ljudi in vseh odnosov med njimi; če Stvarniku in Odrešeniku ne damo tistega primata, ki mu gre ter temu ustrezno v vsej prizadevnosti usmerimo pot svojega življenja.
Zakaj nismo sposobni nahraniti vseh otrok, ki smo jih poklicali v življenje?
Zakaj razkrajamo osnovne življenjske prvine: zrak, vodo, zemljo?
Zakaj raje še vedno investiramo eno tretjino svojih dohodkov v tiste sisteme, ki so namenjeni razkroju življenja in prinašajo smrt?
Postali smo žrtve krivde: politike, gospodarstva, industrije, napredka. Toda nismo samo žrtve zla, kajti sokrivci smo tudi sami: s sebičnostjo, ko hočemo biti vedno le "Dobitniki" in ne tudi solidarni s tistimi, ki izgubljajo; z nepravičnostjo, ker se ne trudimo dovolj, da bi dali vsakombr tisto, kar je prav; z nestrpnostjo, z nasiljem in tolikimi drugimi madeži, s katerimi mažemo obraz sebi in bližnjemu. Komu ni treba nadaljevati v duhu Izaijeve izpovedi: "Glej,... mi smo grešili s svojo nezvestobo in svojim odpadom; postali smo vsi skupaj kakor nečistnik in vsa naša pravična dela kakor umazana obleka" (Iz 64,5)?
"Gospod, ti si naš Oče. Naš Odrešenik ti je ime od davnine" (Iz 63,16). Izaijeva izpoved nam končno govori o tem, da ima advent nekaj, kar pomeni vračanje na pot vere v Boga življenja. Bog ne more med nas, če prej ne odstranimo s prestola človeka, ki se je postavil za.boga, gospodarja narave, sveta, ljudi in vseh odnosov med njimi; če Stvarniku in Odrešeniku ne damo tistega primata, ki mu gre ter temu ustrezno v vsej prizadevnosti usmerimo pot svojega življenja.
