Spomin vseh vernih rajnih
Po prazniku vseh svetih se spominjmo vseh naših rajnih bratov in sester, ki so pred nami odšli v večnost. Nanje mislimo, zanje molimo in darujemo svete maše. Ni dolgo, kar smo stali pri njihovern odprtern grobu. Cvetje in sveče na njih dokazujejo, da se jih spominjamo in zanje molimo. Verujemo v oživljajočo Božjo moč, v njihovo vstajenje in večno življenje. Naše molitve in svete maše so izraz naše vere v Božjo besedo, ki pravi: "Nihče izmed nas ne živi sebi in nihče sebi ne umrje. Če namreč živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu. Naj torej živimo ali umrjemo, smo Gospodovi. Zato je namreč Kristus umrl in oživel, da gospoduje živim in mrtvim" (Rimlj 4, 7-9). V življenju in smrti smo Gospodovi. Resnično in polno življenje imamo šele onkraj vrat smrti. Zato naših staršev, bratov in sester ter otrok, ne moremo odpisati, pač pa hočemo biti in živeti z njimi v občestvu po Jezusu Kristusu.
Kakor je Jezus v najtesnejši življenjski povezanosti in življenjskem občestvu s svojim Očetom, tako vstali Zveličar povezuje v občestvo ude svoje romarske Cerkve na zemlji, ude poveličane Cerkve, ki je že dosegla polnost življenja v nebesih ali pa se še mudi v kraju očiščevanja v vicah. Kakor je mladika povezana s trto, glava povezana s telesom in udi, tako tesno je Kristus povezan z nami, mi s Kristusom in v Kristusu med seboj.
Jezus ne živi samo v večnosti. Vstali Jezus je tudi z nami. Kot veliki duhovnik daje in ohranja vsem, ki so njegovi in imajo njegovega duha, milostni delež na svojem življenju. Sam je govoril v prilikah o nebeškem kraljestvu. Kot Božji Sin je prišel iz nebes. Odšel je pred nami, da nam prostor pripravi. Učencem je razodel, da bo zopet prišel, da bi tudi oni mogli biti tam, kjer je on. Nebesa so torej bivanje pri Očetu in pri Jezusu.
Ljubimo svetnike ali ljubimo tudi svetost? Smo že prosili svetnike, naj nam pomagajo da bomo postali sveti? Se tega bojimo, ker vemo, da bi se morali odpovedati sebi in služiti Bogu in bližnjemu?
Na robu dnevnika neke žene so po njenem odhodu v večnost našli zapisano: "Imam samo eno veliko željo: za vsako ceno želim postati sveta."
Biti svet pomeni ljubiti Boga in ljubiti bližnjega! Naše življenje mora obroditi sad: postati moramo sveti!
Svetniki so premagali svojo grešnost le z Božjo milostjo, ki jih je obsevala vse življenje. Apostol Janez je na otoku Patmosu imel skrivnostno videnje velike množice iz vseh narodov, ljudstev in jezikov. Ta rnnožica je morala postati sveta, ker je bila v zemeljskem življenju povezana z Jezusom.
"Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj". Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne. Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali naslednjo nedeljo, če smo bili pri spovedi in obhajilu ter molimo po namenu svetega očeta.
Kakor je Jezus v najtesnejši življenjski povezanosti in življenjskem občestvu s svojim Očetom, tako vstali Zveličar povezuje v občestvo ude svoje romarske Cerkve na zemlji, ude poveličane Cerkve, ki je že dosegla polnost življenja v nebesih ali pa se še mudi v kraju očiščevanja v vicah. Kakor je mladika povezana s trto, glava povezana s telesom in udi, tako tesno je Kristus povezan z nami, mi s Kristusom in v Kristusu med seboj.
Jezus ne živi samo v večnosti. Vstali Jezus je tudi z nami. Kot veliki duhovnik daje in ohranja vsem, ki so njegovi in imajo njegovega duha, milostni delež na svojem življenju. Sam je govoril v prilikah o nebeškem kraljestvu. Kot Božji Sin je prišel iz nebes. Odšel je pred nami, da nam prostor pripravi. Učencem je razodel, da bo zopet prišel, da bi tudi oni mogli biti tam, kjer je on. Nebesa so torej bivanje pri Očetu in pri Jezusu.
Ljubimo svetnike ali ljubimo tudi svetost? Smo že prosili svetnike, naj nam pomagajo da bomo postali sveti? Se tega bojimo, ker vemo, da bi se morali odpovedati sebi in služiti Bogu in bližnjemu?
Na robu dnevnika neke žene so po njenem odhodu v večnost našli zapisano: "Imam samo eno veliko željo: za vsako ceno želim postati sveta."
Biti svet pomeni ljubiti Boga in ljubiti bližnjega! Naše življenje mora obroditi sad: postati moramo sveti!
Svetniki so premagali svojo grešnost le z Božjo milostjo, ki jih je obsevala vse življenje. Apostol Janez je na otoku Patmosu imel skrivnostno videnje velike množice iz vseh narodov, ljudstev in jezikov. Ta rnnožica je morala postati sveta, ker je bila v zemeljskem življenju povezana z Jezusom.
"Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj". Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne. Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali naslednjo nedeljo, če smo bili pri spovedi in obhajilu ter molimo po namenu svetega očeta.
