Vsi sveti - naši priprošnjiki
Na svetu so vedno živeli in bodo še živeli ljudje, ki so uničevali svet, sejali sovraštvo, množili trpljenje in razpihovali vojne. Ko so umrli, se je človeštvo oddahnilo.
Na praznik vseh svetih pa se spominjamo naših bratov in sester, ki so živeli in verovali pred nami in so že dosegli svoj cilj v nebesih. Oni svet blagoslavljajo in ga obračajo k Bogu. S svojimi molitvami so klicali in še kličejo na zemljo božji blagoslov. Zaradi njih Bog prizanaša človeštvu. Izpolnili so božjo voljo in izvršili božji načrt. Za nje je božji Sin postal človek in šel v smrt. V njih je Bog dosegel svoj cilj. Po njih se je razodela božja ljubezen. Ti presrečni naši bratje in sestre, ki se radujejo v Bogu, so živ dokaz, da Jezus ni živel, trpel, umrl in vstal zaman.
Sveti se niso rodili kot svetniki, ampak so to postali. Bili so ljudje kakor mi, iz mesa in krvi. Tudi oni so se morali boriti zoper hudobnega duha. Tudi oni so se morali očistiti z Jagnjetovo krvjo. Prav zato, ker so ljubili Boga in svojcga bližnjega z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo, so postali veliki priprošnjiki in dobrotniki človeštva.
Upravičeno se radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve. Na naši poti v večno dornovino pa se hočemo vedno ozirati na njihov zgled in zatekati k njihovi priprošnji. "Ko častimo spomin svetnikov, upamo na delež in družbo z njimi; pričakujemo Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler se ne prikaže on, naše življenje in se mi z njim ne prikažemo v slavi" (B 8).