Vsem nam je prirojeno, da bi radi kaj pomenili in kaj velikega dosegli. Smo podoba Tistega, ki nas je ustvaril. Če se trudimo to težnjo prav uresničevati, nas je vesel, kakor je vsak ode vesel napredka svojih otrok. Kaže pa, da s svojim načinom uveljavljanja Bogu ne delamo vedno veselja. Dostikrat namreč težimo za tem, da bolj poveličujemo sebe kot njega. Radi bi se visoko povzpeli, pa se nam ne da hoditi po pravih poteh, temveč ubiramo sumljive bližnjice. Nikomur na primer ni do trdega dela in do resnega prizadevanja. kar bi ga po splošno veljavnih pravilih po naravni poti privedlo na višje mesto. Tja se bo skušal preriniti po bližnjici. Razkazoval se bo močnega v besedah in prizadevnega v govorjenju. On sam bo vse najbolje vedel in znal, vedno bo imel le on prav, povsod bo zahteval zase prvo in zadnjo besedo. Ko Jezus danes deli nauke gostom, ki silijo v ospredje, ima v mislih vse naštete in mnoge njim podobne. Povedati hoče, da samo Bog, ki je edini resnični gostitelj vseh ljudi, ve, kakšno mesto komu pripada, in da moremo le od njega, ki nas resnično vse pozna, pričakovati povabilo. "Prijatelj, pomakni se više!" Dodaja, da bo pri delitvi sedežev upošteval, de smo pomagali na višje mesto tistim, ki si sami niso mogli pomagati. Prava evangeljska ponižnost ne zahteva od nas, da bi skrivali svoje sposobnosti in odlike, še manj, da bi svoje talente zanemarjali. Ne nasprotuje pravi zavesti lastne vrednosti. Zahteva le, da priznamo svojo temeljno odvisnost obdarjenosti od Boga, svoje meje in slabosti.
Dobrodošli na spletni strani župnije Šmarje - Sap.
Na prejemanje naših novic se lahko naročite tukaj. Najdete nas tudi na Facebooku.
Vsem nam je prirojeno, da bi radi kaj pomenili in kaj velikega dosegli. Smo podoba Tistega, ki nas je ustvaril. Če se trudimo to težnjo prav uresničevati, nas je vesel, kakor je vsak ode vesel napredka svojih otrok. Kaže pa, da s svojim načinom uveljavljanja Bogu ne delamo vedno veselja. Dostikrat namreč težimo za tem, da bolj poveličujemo sebe kot njega. Radi bi se visoko povzpeli, pa se nam ne da hoditi po pravih poteh, temveč ubiramo sumljive bližnjice. Nikomur na primer ni do trdega dela in do resnega prizadevanja. kar bi ga po splošno veljavnih pravilih po naravni poti privedlo na višje mesto. Tja se bo skušal preriniti po bližnjici. Razkazoval se bo močnega v besedah in prizadevnega v govorjenju. On sam bo vse najbolje vedel in znal, vedno bo imel le on prav, povsod bo zahteval zase prvo in zadnjo besedo. Ko Jezus danes deli nauke gostom, ki silijo v ospredje, ima v mislih vse naštete in mnoge njim podobne. Povedati hoče, da samo Bog, ki je edini resnični gostitelj vseh ljudi, ve, kakšno mesto komu pripada, in da moremo le od njega, ki nas resnično vse pozna, pričakovati povabilo. "Prijatelj, pomakni se više!" Dodaja, da bo pri delitvi sedežev upošteval, de smo pomagali na višje mesto tistim, ki si sami niso mogli pomagati. Prava evangeljska ponižnost ne zahteva od nas, da bi skrivali svoje sposobnosti in odlike, še manj, da bi svoje talente zanemarjali. Ne nasprotuje pravi zavesti lastne vrednosti. Zahteva le, da priznamo svojo temeljno odvisnost obdarjenosti od Boga, svoje meje in slabosti.
