Stik z Besedo
Za molitev pravimo, da je pogovor z Bogom. Se je z Bogom, z nedoumljivim in nadzemeljskim bitjem sploh mogoče pogovarjati? Je to dvogovor ali samogovor? Lahko je eno, lahko ie drugo.
Za Jezusa je rečeno, da je veliko molil. Očenaš, daleč najbolj znano molitev, je svoie učence naučil prav on. Molitvenih obrazcev, ki nam pomagajo "povzdigovati duha k Bogu", je zelo veliko, in tudi molitev je več vrst. Omenimo vsaj slavilno, zahvalno in prosilno.
Toda ali je verniku res treba moliti in kako naj v molitvi zasliši Božji odgovor na svoje nagovarjanie Boga? Še najlaže bi molitev primerjali z magnetno iglo, z navigaciio v pravo smer. Kdor zna, hoče in želi moliti, je trdno ozemljen in varno onebljen hkrati. Molitev zagotavlja občutje varovanosti in v tem je, gledano človeško, njen psihološki pomen. Brž ko pa nanjo pogledamo še z božjega vidika, ne more biti drugega kot izraz odnosa človek-Bog-človek, torej sporazumevanje, komunikacija. Bog nam govori po Večni Besedi, ki je zapisanav svetem pismu stare in nove zaveze. S to Besedo navezujemo stik v svojih molitvah in ista Beseda je večni odgovor na naša vedno nova vprašanja. V slavilni molitvi se predvsem zavedamo nedosegljive božje svetosti, z zahvalno pa izražamo svoje priznanje, da je vse, kar doživljamo, dar Neba. Tu in tam je kdaj slišati glasove, naj bi se v prosilni molitvi omejili, češ, "saj Oče v nebesih ve, česa vsega potrebujete". Pretirano prisluškovanje takim glasovom ni umestno, kajti isti Jezus je dejal tudi: "PROSITE in se vam bo dalo, TRKAJTE in se vam bo odprlo, IŠČITE in boste našli" in "karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal."
Prav ob tem zagotavljanju se nam takoj porodi vprašanje o uslišanju naših prosilnih molitev. Še zdaleč niso vse molitve uslišane tako, kot si želimo. Ne delujejo vedno na kratki rok, ne odčarajo naših težav - toda če molimo "v duhu in resnici", nas prav vsaka molitev notranje umiri in v tem je že njena moč in pomoč. Zelo človeško je, da bi se radi rešili stisk, strahu, bolezni in trpljenja. In naše molitve so kdaj uslišane zelo konkretno. Bolj vredno krščanskega človeka pa je moliti, da bi znali trpljenje prenašati, in ne, da bi nam bilo popolnoma odvzeto. Kakšno pravico neki imamo do tega, če pa je trpljenje delež vsega človeštva! Bolezni in nesreče zadevajo tako papeže kot smetarje, mi vsi pa naj bi jih znali prav razumeti.
Z Bogom začni vsako delo, pravi Slomšek, da bo dober tek imelo. Sv. Bernard pa nam naroča: Moli in delaj. Tisočim zveni danes to kot čista ironija, v resnici pa je gibalo pravega napredka. Niso toliko pomembni molitveni obrazci kot naša izvirna, osebna molitev. "Kadar pa ti moliš," pravi Jezus, "pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svoiemu Očetu." - Eno je gotovo: molitev prinaša mir in ohranja človeka mentalno zdravega.
Toda ali je verniku res treba moliti in kako naj v molitvi zasliši Božji odgovor na svoje nagovarjanie Boga? Še najlaže bi molitev primerjali z magnetno iglo, z navigaciio v pravo smer. Kdor zna, hoče in želi moliti, je trdno ozemljen in varno onebljen hkrati. Molitev zagotavlja občutje varovanosti in v tem je, gledano človeško, njen psihološki pomen. Brž ko pa nanjo pogledamo še z božjega vidika, ne more biti drugega kot izraz odnosa človek-Bog-človek, torej sporazumevanje, komunikacija. Bog nam govori po Večni Besedi, ki je zapisanav svetem pismu stare in nove zaveze. S to Besedo navezujemo stik v svojih molitvah in ista Beseda je večni odgovor na naša vedno nova vprašanja. V slavilni molitvi se predvsem zavedamo nedosegljive božje svetosti, z zahvalno pa izražamo svoje priznanje, da je vse, kar doživljamo, dar Neba. Tu in tam je kdaj slišati glasove, naj bi se v prosilni molitvi omejili, češ, "saj Oče v nebesih ve, česa vsega potrebujete". Pretirano prisluškovanje takim glasovom ni umestno, kajti isti Jezus je dejal tudi: "PROSITE in se vam bo dalo, TRKAJTE in se vam bo odprlo, IŠČITE in boste našli" in "karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal."
Prav ob tem zagotavljanju se nam takoj porodi vprašanje o uslišanju naših prosilnih molitev. Še zdaleč niso vse molitve uslišane tako, kot si želimo. Ne delujejo vedno na kratki rok, ne odčarajo naših težav - toda če molimo "v duhu in resnici", nas prav vsaka molitev notranje umiri in v tem je že njena moč in pomoč. Zelo človeško je, da bi se radi rešili stisk, strahu, bolezni in trpljenja. In naše molitve so kdaj uslišane zelo konkretno. Bolj vredno krščanskega človeka pa je moliti, da bi znali trpljenje prenašati, in ne, da bi nam bilo popolnoma odvzeto. Kakšno pravico neki imamo do tega, če pa je trpljenje delež vsega človeštva! Bolezni in nesreče zadevajo tako papeže kot smetarje, mi vsi pa naj bi jih znali prav razumeti.
Z Bogom začni vsako delo, pravi Slomšek, da bo dober tek imelo. Sv. Bernard pa nam naroča: Moli in delaj. Tisočim zveni danes to kot čista ironija, v resnici pa je gibalo pravega napredka. Niso toliko pomembni molitveni obrazci kot naša izvirna, osebna molitev. "Kadar pa ti moliš," pravi Jezus, "pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svoiemu Očetu." - Eno je gotovo: molitev prinaša mir in ohranja človeka mentalno zdravega.
