Letos smo se na župnijskem romanju, ki smo ga pripravili v soboto, 25. maja 2024, odpravili proti morju. Navsezgodaj zjutraj se je tako poln avtobus župljanov z g. župnikom dr. Bojanom Korošakom na čelu odpeljal iz Šmarja. Naš prvi cilj je bil Trsat, najstarejše Marijino svetišče na Hrvaškem, kamor so stoletja romali tudi slovenski romarji. Številni so se spomnili, kako so sem prihajali prosit Marijinega varstva že njihovi starši ali stari starši. Marsikdo med nami pa je bil tukaj prvič. Romanje smo začeli s sveto mašo, ki jo je daroval naš župnik v kapeli obljubljenih darov. Na steni so viseli različni predmeti, makete ladij, slike, fotografije, pa tudi bergle in palice, ki so zgovorne priče prošenj in uslišanj na tem milostnem kraju. Trsat je povezan z znano legendo, da naj bi angeli leta 1291 prinesli prek morja hišico svete Družine in jo položili na tem mestu. Po treh letih naj bi jo nato prenesli znova naprej, v italijanski Loreto, kjer je na ogled še danes. Posebna dragocenost svetišča je čudodelna Marijina podoba, ki naj bi jo po izročilu naslikal sam sveti Luka. Po maši je sledila kratka predstavitev romarskega središča, ki jo je za nas pripravil frančiškanski bogoslovec. Frančiškani imajo namreč tu noviciat, v katerem so v zadnjih letih tudi slovenski pripravniki za frančiškane. Vzeli smo si še nekaj kratkega časa za sprehod po Trsatu do trdnjave, nato smo se odpeljali naprej. Naš naslednji cilj je bilo mesto Krk na istoimenskem otoku. Najprej smo šli na odlično kosilo v restavracijo ob obali. Okrepčani smo se odpravili do stolnice, kjer je škofijski sedež, ki ga je nekdaj zasedal slovenski rojak Anton Mahnič. Zaradi njegovega svetniškega življenja, zavzemanja za poglobitev vere ljudi, za ohranjanje njihove kulture in omike ter gmotnega položaja zlasti v težkih časih prve svetovne vojne teče postopek za priznanje njegovega svetništva. Več o njem in o škofiji nasploh nam je povedala v sproščenem, a skrbno pripravljenem nagovoru tamkajšnja učiteljica verouka.Sledila je vrnitev proti domu. Na poti smo se ustavili še v župniji Kočevska Reka, ki leži v nekdanjem zaprtem prostoru. Trpljenje ljudi in krajev, v katerih so po drugi svetovni vojni doživeli opustošenje z uničenjem več kot sto cerkva ter preštevilnih verskih znamenj, nam je v živahnem in občutenem nagovoru predstavil tamkajšnji župnik, Jože Milčinovič. Njegove besede so se globoko dotaknile prav vsakega od nas.Sledila je še pot domov in obljuba, da se kmalu spet odpravimo, saj nas je romanje povezalo, hkrati pa obogatilo, duhovno poglobilo in napolnilo z veseljem in lepoto.Celotna foto galerija z romanja je na voljo le naročnikom na novice. Nanje se lahko naročite tukaj.
Dobrodošli na spletni strani župnije Šmarje - Sap.
Na prejemanje naših novic se lahko naročite tukaj. Najdete nas tudi na Facebooku.
Letos smo se na župnijskem romanju, ki smo ga pripravili v soboto, 25. maja 2024, odpravili proti morju. Navsezgodaj zjutraj se je tako poln avtobus župljanov z g. župnikom dr. Bojanom Korošakom na čelu odpeljal iz Šmarja. Naš prvi cilj je bil Trsat, najstarejše Marijino svetišče na Hrvaškem, kamor so stoletja romali tudi slovenski romarji. Številni so se spomnili, kako so sem prihajali prosit Marijinega varstva že njihovi starši ali stari starši. Marsikdo med nami pa je bil tukaj prvič. Romanje smo začeli s sveto mašo, ki jo je daroval naš župnik v kapeli obljubljenih darov. 
Na steni so viseli različni predmeti, makete ladij, slike, fotografije, pa tudi bergle in palice, ki so zgovorne priče prošenj in uslišanj na tem milostnem kraju. Trsat je povezan z znano legendo, da naj bi angeli leta 1291 prinesli prek morja hišico svete Družine in jo položili na tem mestu. Po treh letih naj bi jo nato prenesli znova naprej, v italijanski Loreto, kjer je na ogled še danes. Posebna dragocenost svetišča je čudodelna 
Marijina podoba, ki naj bi jo po izročilu naslikal sam sveti Luka. Po maši je sledila kratka predstavitev romarskega središča, ki jo je za nas pripravil frančiškanski bogoslovec. Frančiškani imajo namreč tu noviciat, v katerem so v zadnjih letih tudi slovenski pripravniki za frančiškane. Vzeli smo si še nekaj kratkega časa za sprehod po Trsatu do trdnjave, nato smo se odpeljali naprej.
Naš naslednji cilj je bilo mesto Krk na istoimenskem otoku. Najprej smo šli na odlično kosilo v restavracijo ob obali. 
Okrepčani smo se odpravili do stolnice, kjer je škofijski sedež, ki ga je nekdaj zasedal slovenski rojak Anton Mahnič. Zaradi njegovega svetniškega življenja, zavzemanja za poglobitev vere ljudi, za ohranjanje njihove kulture in omike ter gmotnega položaja zlasti v težkih časih prve svetovne vojne teče postopek za priznanje njegovega svetništva. Več o njem in o škofiji nasploh nam je povedala v sproščenem, a skrbno pripravljenem nagovoru tamkajšnja učiteljica verouka.
Sledila je vrnitev proti domu. Na poti smo se ustavili še v župniji Kočevska Reka, ki leži v nekdanjem zaprtem prostoru. Trpljenje ljudi in krajev, v katerih so po drugi svetovni vojni doživeli opustošenje z uničenjem več kot sto cerkva ter preštevilnih verskih znamenj, nam je v živahnem in občutenem nagovoru predstavil tamkajšnji župnik, Jože Milčinovič. Njegove besede so se globoko dotaknile prav vsakega od nas.
Sledila je še pot domov in obljuba, da se kmalu spet odpravimo, saj nas je romanje povezalo, hkrati pa obogatilo, duhovno poglobilo in napolnilo z veseljem in lepoto.
Celotna foto galerija z romanja je na voljo le naročnikom na novice. Nanje se lahko naročite tukaj.
