Procesija sv. rešnjega telesa
Vsako leto tudi v naši župniji praznik sv. Rešnjega telesa počastimo s procesijo. V nadaljnjem besedilu je predstavljen obhod s štirimi postajami in blagoslovi.
1. Vsaka postaja ima temeljno misel v božji besedi, prošnjah in besedilu blagoslova. Če je za določen kraj in vernike primerneje, lahko dušni pastirji spremenijo vrstni red postaj. Prva postaja je namenjena utrditvi vere, druga blagoslovu polja in kmečkega dela, tretja blagoslovu dela v tovarnah, rudnikih in delavnicah, četrta pa Cerkvi in duhovnim prizadevanjem, zlasti za mladino.Ta oblika je podobna dosedanjemu zunanjemu redu te slovesnosti, razširjen je le pomen postaj. Zato so spremenjene molitve; na izbiro je več branja božje besede; vsak blagoslov ima svoj značaj, zato se tudi ena vrstica v besedilu blagoslova spreminja. To obliko kot najbolj primerno uporabimo povsod, kjer sta možna obhod in razvrstitev zunaj cerkve (prim. kan. 944).
2. Pravočasno postavimo oltarje (kapelice) na štirih krajih. Primerno jih okrasimo s cvetjem, vejami, preprogami in primemo sliko ali kipom. Prostor za monštranco naj bo nekoliko višje, da lahko sveto hostijo vsi ves čas vidijo. Križ ni potreben. Zadnji oltar (kapelica) naj bo, kolikor je mogoče, blizu cerkve, da se na njem opravi lahko tudi sklepni del slovesnosti. Če ni mogoče postaviti štirih postaj, se izjemoma prva in zadnja postaja procesije opravita ob istem oltarju.
4. Za križem gredo običajno otroci, dečki, deklice. Spremljajo jih katehistinje ali pomočniki, ki skrbijo za molitev, petje in red med obhodom. Če je pot dovolj široka, naj gredo po štirje ali v skupinah, da lažje skupno molijo in pojejo. Skupine lahko nosijo svoje zastave (bandera), napise ali simbole sv. Rešnjega telesa in podobno, da poudarijo iskrenost svojega sodelovanja.
5. Po starem običaju lahko gredo moški pred sredino sprevoda, odkriti, po možnosti po štirje, in naj tiho ali glasno molijo. Pri postaji se postavijo za otroki, tako da pustijo pol prostora za ženske.
6. Posebna zastopstva verskih združenj ali sosesk gredo za moškimi, po možnosti za svojim banderom (zastavo). Pri postaji se postavijo v sredino nasproti oltarju. Krajevne in podružnične zastave (bandera) se razvrstijo v prvem delu sprevoda, pri postaji pa se postavijo na primernem mestu, da ne zakrivajo pogleda.
7. Pevski zbor gre pred spremstvom duhovnika, ki nosi monštranco. Poje naj predvsem pri postajah. Med potjo naj raje vse skupine glasno molijo. Če ni zbora, je treba pravočasno poskrbeti, da bo nekdo začenjal ljudsko petje. Pri postaji naj bi zapeli trikrat: prvič, ko se duhovnik bliža oltarju in med pokaditvijo Najsvetejšega ter pripravljanjem za branje božje besede; drugič po prošnjah pred blagoslovom; tretjič, ko se ljudje razvrščajo za nadaljevanje sprevoda. Odgovore in vzklike naj pojejo vsi verniki.
8. Pri tej slovesností ne smemo zanemariti sodelovanja vernikov z ljudskim petjem. S pevci se je treba prej dogovoriti, da začnejo peti tudi kakšno ljudsko evharistično pesem, pri kateri bi lahko sodelovali vsi verniki.
9. Tudi pritrkovanje lahko veliko prispeva k slovesnosti sv. Rešnjega telesa. Zato, kjer je to mogoče, naj dobi svoj prostor med sprevodom, in sicer menjaje se z ljudskim petjem, glasno molitvijo vernikov in petjem pevskega zbora. O tem se je treba s pritrkovalci pred procesijo dogovoriti.
10. V sredini sprevoda stopa duhovnik, ki nosi monštranco oblečen v mašni ali večernični plašč. Ko duhovnik nosi monštranco ali daje blagoslov, naj bo ogrnjen z ogrinjalom.
11. Duhovnika, ki nosi monštranco, naj spremljata dva diakona ali duhovnika, drugi se zvrstijo pred njimi. Če je duhovnik sam, naj ga spremlja čim več večjih mašnih strežnikov v bogoslužnih oblačilih.
12. Kjer je navada in imajo lep baldahin ("'nebo'"), naj ga nosijo štirje ugledni možje in ga držijo nad Najsvetejšim. Na postajah naj ga tako postavijo, da ne bodo vernikom zakrivali pogleda na Najsvetejše, posebno med blagoslovom. Nosijo naj ga samo zunaj cerkve in ga po slovesnosti spravijo, da se v cerkvi ne uničuje. Isto velja za bandera in zastave.
13. Za duhovnikom z monštranco stopajo člani župnijskega pastoralnega sveta s cerkvenimi ključarji.
14. Po krajevni navadi gredo v drugem delu sprevoda ženske. Naj bodo lepo razvrščene in se pri postaji zgrnejo čim bliže oltarja, da bodo slišale božjo besedo in z odgovarjanjem sodelovale pri slovesnosti.
15. Pri postaji se duhovnikovo spremstvo primemo razvrsti v polkrogu ob oltarju. Duhovnik sam (če ni diakona ali drugega duhovnika) postavi monštranco na nekoliko vzvišen prostor (na belo pregrnjen podstavek) na oltarju, odda ogrinjalo, na običajni način naloži kadilo, se stoje prikloni ter s trojnim zamahom pokadi Najsvetejše. Nato se spet prikloni in odda kadilnico. Medtem poje zbor ali ljudstvo evharistično pesem. Nihče naj pri postaji ne zakriva monštrance.
16. Ko odpojejo pesem, napovedovalec (ali duhovnik sam) kratko in jasno napove vsebino tiste postaje.
17. Za branje božje besede je pri vsaki postaji na voljo več besedil, izmed katerih beremo le eno. Prav je, da ne izberemo vsako leto istih, da se bodo verniki lahko čimbolj seznanili z božjo besedo. Vsaj pri zadnji postaji naj bo na vrsti evangelij, ki naj se poje. Berilo bere ali poje bralec. Evangelij bere ali poje diakon ali duhovnik ob dveh svečah, medtem ko drugi diakon ali obredničar drži knjigo. Knjigo v začetku pokadimo, na koncu pa jo duhovnik, če je on bral ali pel tudi poljubi. Prošnje za blagoslov pred branjem ni več, razen če oznanja evangelij diakon ali če vodi procesijo škof.
18. Prošnje za vse potrebe začne duhovnik, namene pa lahko poje ali moli tudi primeren laik. Sklepno prošnjo odpoje ali odmoli spet duhovnik.
19. Blagoslov pri oltarju uvede vedno evharistična pesem. Med njo duhovnik naloži kadilo, se prikloni, na običajni način pokadi Najsvetejše in sprejme ogrinjalo. Nato poklekne in vzame monštranco. Med petjem blagoslovnega besedila mu obredničar drži knjigo, sam pa drži monštranco dovolj visoko. Na koncu naredi z monštranco na običajni način križ. Monštranco nato obdrži v rokah za nadaljevanje sprevoda, razen če jo bo naprej nosil drug duhovnik. V tem primeru postavi monštranco na oltar, da jo naslednik, ki ga ogrnejo z ogrinjalom, prevzame in jo nosi do naslednjega oltarja.
20. Verniki se nato zvrstijo v sprevod za nadaljevanje evharističnega obhoda, in sicer brez nepotrebnega hitenja ali nereda, da ohranijo obredi lepoto, prepričevalnost in pomen. Zvrstitev v sprevod spremlja petje.3. Na čelu sprevoda nosimo križ, z Jezusovim telesom obrnjenim naprej. Križ naj bo primerno velik, lep in okrašen za slovesni obhod. Nosi naj ga odrasla oseba z dvema spremljevalcema. Lahko so to večji mašni strežniki, ki nosijo sveče, cvetje ali bakle. Sprevod se ustavi blizu oltarja, tako da lahko čim več ljudi sliši božjo besedo in sodeluje pri molitvi.
2. Pravočasno postavimo oltarje (kapelice) na štirih krajih. Primerno jih okrasimo s cvetjem, vejami, preprogami in primemo sliko ali kipom. Prostor za monštranco naj bo nekoliko višje, da lahko sveto hostijo vsi ves čas vidijo. Križ ni potreben. Zadnji oltar (kapelica) naj bo, kolikor je mogoče, blizu cerkve, da se na njem opravi lahko tudi sklepni del slovesnosti. Če ni mogoče postaviti štirih postaj, se izjemoma prva in zadnja postaja procesije opravita ob istem oltarju.
4. Za križem gredo običajno otroci, dečki, deklice. Spremljajo jih katehistinje ali pomočniki, ki skrbijo za molitev, petje in red med obhodom. Če je pot dovolj široka, naj gredo po štirje ali v skupinah, da lažje skupno molijo in pojejo. Skupine lahko nosijo svoje zastave (bandera), napise ali simbole sv. Rešnjega telesa in podobno, da poudarijo iskrenost svojega sodelovanja.
5. Po starem običaju lahko gredo moški pred sredino sprevoda, odkriti, po možnosti po štirje, in naj tiho ali glasno molijo. Pri postaji se postavijo za otroki, tako da pustijo pol prostora za ženske.
6. Posebna zastopstva verskih združenj ali sosesk gredo za moškimi, po možnosti za svojim banderom (zastavo). Pri postaji se postavijo v sredino nasproti oltarju. Krajevne in podružnične zastave (bandera) se razvrstijo v prvem delu sprevoda, pri postaji pa se postavijo na primernem mestu, da ne zakrivajo pogleda.
7. Pevski zbor gre pred spremstvom duhovnika, ki nosi monštranco. Poje naj predvsem pri postajah. Med potjo naj raje vse skupine glasno molijo. Če ni zbora, je treba pravočasno poskrbeti, da bo nekdo začenjal ljudsko petje. Pri postaji naj bi zapeli trikrat: prvič, ko se duhovnik bliža oltarju in med pokaditvijo Najsvetejšega ter pripravljanjem za branje božje besede; drugič po prošnjah pred blagoslovom; tretjič, ko se ljudje razvrščajo za nadaljevanje sprevoda. Odgovore in vzklike naj pojejo vsi verniki.
8. Pri tej slovesností ne smemo zanemariti sodelovanja vernikov z ljudskim petjem. S pevci se je treba prej dogovoriti, da začnejo peti tudi kakšno ljudsko evharistično pesem, pri kateri bi lahko sodelovali vsi verniki.
9. Tudi pritrkovanje lahko veliko prispeva k slovesnosti sv. Rešnjega telesa. Zato, kjer je to mogoče, naj dobi svoj prostor med sprevodom, in sicer menjaje se z ljudskim petjem, glasno molitvijo vernikov in petjem pevskega zbora. O tem se je treba s pritrkovalci pred procesijo dogovoriti.
10. V sredini sprevoda stopa duhovnik, ki nosi monštranco oblečen v mašni ali večernični plašč. Ko duhovnik nosi monštranco ali daje blagoslov, naj bo ogrnjen z ogrinjalom.
11. Duhovnika, ki nosi monštranco, naj spremljata dva diakona ali duhovnika, drugi se zvrstijo pred njimi. Če je duhovnik sam, naj ga spremlja čim več večjih mašnih strežnikov v bogoslužnih oblačilih.
12. Kjer je navada in imajo lep baldahin ("'nebo'"), naj ga nosijo štirje ugledni možje in ga držijo nad Najsvetejšim. Na postajah naj ga tako postavijo, da ne bodo vernikom zakrivali pogleda na Najsvetejše, posebno med blagoslovom. Nosijo naj ga samo zunaj cerkve in ga po slovesnosti spravijo, da se v cerkvi ne uničuje. Isto velja za bandera in zastave.
13. Za duhovnikom z monštranco stopajo člani župnijskega pastoralnega sveta s cerkvenimi ključarji.
14. Po krajevni navadi gredo v drugem delu sprevoda ženske. Naj bodo lepo razvrščene in se pri postaji zgrnejo čim bliže oltarja, da bodo slišale božjo besedo in z odgovarjanjem sodelovale pri slovesnosti.
15. Pri postaji se duhovnikovo spremstvo primemo razvrsti v polkrogu ob oltarju. Duhovnik sam (če ni diakona ali drugega duhovnika) postavi monštranco na nekoliko vzvišen prostor (na belo pregrnjen podstavek) na oltarju, odda ogrinjalo, na običajni način naloži kadilo, se stoje prikloni ter s trojnim zamahom pokadi Najsvetejše. Nato se spet prikloni in odda kadilnico. Medtem poje zbor ali ljudstvo evharistično pesem. Nihče naj pri postaji ne zakriva monštrance.
16. Ko odpojejo pesem, napovedovalec (ali duhovnik sam) kratko in jasno napove vsebino tiste postaje.
17. Za branje božje besede je pri vsaki postaji na voljo več besedil, izmed katerih beremo le eno. Prav je, da ne izberemo vsako leto istih, da se bodo verniki lahko čimbolj seznanili z božjo besedo. Vsaj pri zadnji postaji naj bo na vrsti evangelij, ki naj se poje. Berilo bere ali poje bralec. Evangelij bere ali poje diakon ali duhovnik ob dveh svečah, medtem ko drugi diakon ali obredničar drži knjigo. Knjigo v začetku pokadimo, na koncu pa jo duhovnik, če je on bral ali pel tudi poljubi. Prošnje za blagoslov pred branjem ni več, razen če oznanja evangelij diakon ali če vodi procesijo škof.
18. Prošnje za vse potrebe začne duhovnik, namene pa lahko poje ali moli tudi primeren laik. Sklepno prošnjo odpoje ali odmoli spet duhovnik.
19. Blagoslov pri oltarju uvede vedno evharistična pesem. Med njo duhovnik naloži kadilo, se prikloni, na običajni način pokadi Najsvetejše in sprejme ogrinjalo. Nato poklekne in vzame monštranco. Med petjem blagoslovnega besedila mu obredničar drži knjigo, sam pa drži monštranco dovolj visoko. Na koncu naredi z monštranco na običajni način križ. Monštranco nato obdrži v rokah za nadaljevanje sprevoda, razen če jo bo naprej nosil drug duhovnik. V tem primeru postavi monštranco na oltar, da jo naslednik, ki ga ogrnejo z ogrinjalom, prevzame in jo nosi do naslednjega oltarja.
20. Verniki se nato zvrstijo v sprevod za nadaljevanje evharističnega obhoda, in sicer brez nepotrebnega hitenja ali nereda, da ohranijo obredi lepoto, prepričevalnost in pomen. Zvrstitev v sprevod spremlja petje.3. Na čelu sprevoda nosimo križ, z Jezusovim telesom obrnjenim naprej. Križ naj bo primerno velik, lep in okrašen za slovesni obhod. Nosi naj ga odrasla oseba z dvema spremljevalcema. Lahko so to večji mašni strežniki, ki nosijo sveče, cvetje ali bakle. Sprevod se ustavi blizu oltarja, tako da lahko čim več ljudi sliši božjo besedo in sodeluje pri molitvi.
