Jezusovo darovanje - svečnica
Ta dogodek je zelo star praznik, ki se v Cerkvi na različne načine in pod različnimi imeni obhaja že od četrtega stoletja dalje, če ne še dlje. V preteklosti je bil ta praznik povezan s celonočnim bdenjem, sprevodi s svečami in »maratonskimi« pridigami škofov in duhovnikov. Danes ta praznik obhajamo na bolj skromen način. Nekatere krajevne Cerkve so sicer obdržale procesije s svečami, večinoma pa se danes uporabljajo samo posebna bogoslužna berila in molitve. Čeprav gre po izročilu za zadnjo mašo podaljšanega božičnega časa, se pri tem prazniku vedno bolj poudarja to, da se je Jezus že kot dojenček dotaknil src dveh Bogu posvečenih ljudi, ki sta v njem prepoznala Mesija in mu prerokovala presunljivo življenjsko pot.
Pri prazniku Gospodovega darovanja gre za več vidikov. Kot rečeno sta Marija in Jožef z njim spolnila judovski predpis glede obrednega očiščevanja matere, ki je pred kratkim rodila. Obenem je praznik spomin na Marijino srečanje s Simeonom in Ano ter njunimi preroškimi besedami o njej in njenem Sinu. Poleg teh dveh vidikov, ki jih najdemo v Lukovem evangeliju, pa nam praznik kliče v spomin še dve drugi svetopisemski izročili.
Prvo je povezano z obredom »odkupovanja« prvorojencev. Po Mojzesovi postavi so bile vse prvine – »kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini« (2 Mz 13,1) – Gospodova last. Zato mu jih je bilo treba darovati ali pa jih od njega odkupiti z daritvijo nečesa drugega. Obred naj bi Izraelce spomnil na dogodek, ko je Gospod pomoril egiptovske prvorojence, preden jih je izpeljal iz sužnosti (2 Mz 13).
Drugo izročilo, ki govori o podobnem obredu odkupovanja pa je povezano z zgodbo o rojstvu in posvečenju preroka Samuela (1 Sam 1). Ana je bila pobožna judovska žena, ki ni mogla imeti otrok. Po dolgih letih upanja in razočaranj je Bog končno uslišal njene molitve in ji dal sina Samuela. Ana je bila Bogu tako hvaležna, da je Samuela, takoj ko ga je odstavila od prsi, pripeljala k velikemu duhovniku Heliju in ga posvetila za službo Gospodu. Tako kot je Ana svojega sina pripeljala k skrinji zaveze, je tudi Marija svojega čudežnega otroka posvetila Gospodu v templju. Z darovanjem Jezusa v templju sta Marija in Jožef, tako kot Ana Samuela, svojega otroka velikodušno podarila vsemu svetu in nam ga, kakor starčku Simeonu, dovolila objeti.
Pri prazniku Gospodovega darovanja gre za več vidikov. Kot rečeno sta Marija in Jožef z njim spolnila judovski predpis glede obrednega očiščevanja matere, ki je pred kratkim rodila. Obenem je praznik spomin na Marijino srečanje s Simeonom in Ano ter njunimi preroškimi besedami o njej in njenem Sinu. Poleg teh dveh vidikov, ki jih najdemo v Lukovem evangeliju, pa nam praznik kliče v spomin še dve drugi svetopisemski izročili.
Prvo je povezano z obredom »odkupovanja« prvorojencev. Po Mojzesovi postavi so bile vse prvine – »kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini« (2 Mz 13,1) – Gospodova last. Zato mu jih je bilo treba darovati ali pa jih od njega odkupiti z daritvijo nečesa drugega. Obred naj bi Izraelce spomnil na dogodek, ko je Gospod pomoril egiptovske prvorojence, preden jih je izpeljal iz sužnosti (2 Mz 13).
Drugo izročilo, ki govori o podobnem obredu odkupovanja pa je povezano z zgodbo o rojstvu in posvečenju preroka Samuela (1 Sam 1). Ana je bila pobožna judovska žena, ki ni mogla imeti otrok. Po dolgih letih upanja in razočaranj je Bog končno uslišal njene molitve in ji dal sina Samuela. Ana je bila Bogu tako hvaležna, da je Samuela, takoj ko ga je odstavila od prsi, pripeljala k velikemu duhovniku Heliju in ga posvetila za službo Gospodu. Tako kot je Ana svojega sina pripeljala k skrinji zaveze, je tudi Marija svojega čudežnega otroka posvetila Gospodu v templju. Z darovanjem Jezusa v templju sta Marija in Jožef, tako kot Ana Samuela, svojega otroka velikodušno podarila vsemu svetu in nam ga, kakor starčku Simeonu, dovolila objeti.
