Pobožnost križevega pota
Križev pot je pobožnost, ki naj bi kristjanom vedno in ne samo v postnem času ali le v dneh pred velikonočnimi prazniki, govorila, da je krščansko življenje hoja za Kristusom. Za Kristusom, ki je obložen s križem. Za Kristusom, ki je dejal: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za rnenoj". Križev pot postavlja to resnico pred oči na razgiban in dramatičen ter hkrati preprost in razurnljiv način. Danes si postnega časa skoraj ne rnoremo predstavljati brez pobožnosti križevega pota ob petkih in nedeljah ter prav tako ne naših cerkva brez štirinajstih podob, ki predstavljajo trpečega Jezusa na poti s križem od Pilatove sodne palače do Kalvarije. Če vemo, da je večina naših cerkva dobila križeve pote komaj v devetnajstem stoletju, lahko sklepamo, da je pobožnost križevega pota v današnji obliki razmeroma mlada. Upravičeno se nam porodi vprašanje: Na kakšen način so ljudje prej častili trpečega Odrešenika v postnem času? Kako, da že prej niso prišli na misel, da bi postavljali križeve pote in se ob njih s hvaležnostio sporninjali največjega dogodka v zgodovini človeštva?
V svojem jedru je pobožnost križevega pota stara toliko kot Cerkev, saj so jeruzalemski kristjani s spoštovanjern hodili po tistih krajih, ki jih je posvetil Jezus s svojo krvjo. Dolga stoletja so jeruzalemski verniki in romarji v svete kraje na veliki petek obiskovali pot Gospodovega trpljenja od Oljske gore do Kalvarije, v križarski dobi pa se je pojavilo posebno zanirnanje za tisti del poti, ki je vodila od Pilatove sodne hiše do Golgote, ker je Jezus na njej nosil križ. Ko so se jeruzalemski romarji vrnili v svoje domače kraje, so doma postavljali svetišča, ki so spominjala na svete kraje v Palestini. Romarji, ki so bili vešči pisanja, so spisali posebne knjige o svetih krajih Gospodovega trpljenja, da so drugi lahko vsaj v duhu potovali tja. Seveda so ljudie v svoji pobožnosti Gospodovo trpljenje gledali po svoje, kakršno je bilo pač čutenje dobe, v kateri so živeli. Tudi potem, ko se je v Jeruzalernu že ustalilo 14 postaj križevega pota, so na zahodu postavljali križeve pote z različnim številom postaj. Treba pa je reči, da so bili ti "križevi poti" v glavnem poti trpljenja. Postavljeni so bili na prostem, da so že na zunaj čimbolj odgovarjali poti na Kalvarijo.
Pobožnost kiževega pota so pri nas najbolj vneto širili zlasti frančiškani. Postavljali so križeve pote tudi po cerkvah in ljudem priporočali naj čim pogosteje premišljujejo Gospodovo trpljenje. Najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v
mislih spremljajo Jezusa od postaje do postaje. Namen in smisel pobožnosti križevega pota izraža bogoslovna molitev (novega) križevega pota: "Gospod Jezus, pred nami si hodil po poti, ki preko križane ljubezni vodi v večno življenje. Tvoj križ je postal vir vsega blagoslova in milosti, zato te zaupno prosimo: blagoslovi ta križev pot, ki smo ga postavili, da bi te srečevali v tvojem trpljenju in smrti. Daj nam moč, da bomo s teboj hodili po poti vere in ljubezni. Pomagaj nam, da bomo voljno nosili svoj križ in po tem življenju prišli v neminljivo velikonočno veselje."
V svojem jedru je pobožnost križevega pota stara toliko kot Cerkev, saj so jeruzalemski kristjani s spoštovanjern hodili po tistih krajih, ki jih je posvetil Jezus s svojo krvjo. Dolga stoletja so jeruzalemski verniki in romarji v svete kraje na veliki petek obiskovali pot Gospodovega trpljenja od Oljske gore do Kalvarije, v križarski dobi pa se je pojavilo posebno zanirnanje za tisti del poti, ki je vodila od Pilatove sodne hiše do Golgote, ker je Jezus na njej nosil križ. Ko so se jeruzalemski romarji vrnili v svoje domače kraje, so doma postavljali svetišča, ki so spominjala na svete kraje v Palestini. Romarji, ki so bili vešči pisanja, so spisali posebne knjige o svetih krajih Gospodovega trpljenja, da so drugi lahko vsaj v duhu potovali tja. Seveda so ljudie v svoji pobožnosti Gospodovo trpljenje gledali po svoje, kakršno je bilo pač čutenje dobe, v kateri so živeli. Tudi potem, ko se je v Jeruzalernu že ustalilo 14 postaj križevega pota, so na zahodu postavljali križeve pote z različnim številom postaj. Treba pa je reči, da so bili ti "križevi poti" v glavnem poti trpljenja. Postavljeni so bili na prostem, da so že na zunaj čimbolj odgovarjali poti na Kalvarijo.
Pobožnost kiževega pota so pri nas najbolj vneto širili zlasti frančiškani. Postavljali so križeve pote tudi po cerkvah in ljudem priporočali naj čim pogosteje premišljujejo Gospodovo trpljenje. Najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in vmislih spremljajo Jezusa od postaje do postaje. Namen in smisel pobožnosti križevega pota izraža bogoslovna molitev (novega) križevega pota: "Gospod Jezus, pred nami si hodil po poti, ki preko križane ljubezni vodi v večno življenje. Tvoj križ je postal vir vsega blagoslova in milosti, zato te zaupno prosimo: blagoslovi ta križev pot, ki smo ga postavili, da bi te srečevali v tvojem trpljenju in smrti. Daj nam moč, da bomo s teboj hodili po poti vere in ljubezni. Pomagaj nam, da bomo voljno nosili svoj križ in po tem življenju prišli v neminljivo velikonočno veselje."
