Ob začetku katehetskega leta
Te dni veroučne učilnice znova odpirajo svoja vrata. Glede na vedno večjo zahtevnost in težavnost katehetskega dela marsikdo, ki hoče biti dober katehet, doživlja začetek novega veroučnega leta s skrbjo, strahom ali notranjo stisko. Če pa si prikličemo v spomin temeljni namen našega katehetskega dela tako doma kot v veroučni šoli, lahko dojemamo novo katehetsko leto predvsem kot veliko priložnost, ki nam jo daje Bog, da številnim otrokom in mladim oznanimo Jezusa Kristusa, našega odrešenika, in Cerkev kot novo Božje ljudstvo.
Ne glejmo na verouk zgolj kot na izobraževanje, temveč na vzgojo in še bolj določno, kot na oznanjevanje. To je še toliko bolj pomembno, če imamo pred očmi versko stanje naših učencev. Velika večina ne prinese od doma nobene verske izkušnje in tudi ne kakšnega posebnega pričevanja vere svojih staršev. Gradimo torej stavbo, ki včasih nima niti temelja. Kljub temu ne smemo obupati, saj ni rečeno, da bo to, kar bomo zgradili, hiša na pesku. Morda pa nam bo z Božjo močjo uspelo, da bomo položili manjkajoče temelje in zgradili hišo, ki bo obstala. Verjamem namreč, da ohranja vsak Božji otrok v sebi toliko odprtosti za Stvarnika, do bo mogoče na to vcepiti oznanilo o Jezusu Kristusu.
Veliko otrokom so njihovi starši odlični katehisti, toda za nekatere otroke in mladino, ki jih starši pošljejo katehistom, bodo morda le-ti edini glasnik oziroma glasnica o Bogu, Očetu Jezusa Kristusa, ki ga je poslal v naše odrešenje, in o Cerkvi, občestvu verujočih. Morda bodo katehisti edini predstavniki ali predstavnice Cerkve, ki jih bodo ti mladi ljudje srečali v svojem življenju, edino okno, skozi katerega lahko zasije nanje vesela novica o Božji Ljubezni, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu.
V ospredju našega veroučnega dela je torej oznanjevanje Jezusa Kristusa kot Poti, Resnice in Življenja. Jezus je pot k očetu, tisti, ki nam na najbolj pristen način razodeva Boga, ki je Ljubezen. Odločilnega pomena je, kako mladim predstavimo Boga samega, kakšno podobo Boga jim oblikujemo. Skupaj z nami živijo mladi v pluralnem svetu, kjer se srečujejo z različnimi verami in s tem tudi z različnimi podobami Boga. Odločilno je, da spoznajo in se zavedo, v čem je posebnost in enkratnost Jezusa Kristusa, ki ni le eden izmed številnih prerokov ali utemeljiteljev velikih verstev, ampak je Sin, ki razodeva Očeta. Pomembno je, da mladi postanejo ponosni, da so kristjani in člani Cerkve.
Vzgoja za vero ne odpravlja izobraževanja in verskega znanja, pač pa ga postavlja na pravo in tudi nepogrešljivo mesto. Pri tem je pomembno, da se zavedamo - kot rečejo - "hierarhije resnic". Najbolj temeljne in odločilne resnice naše vere zaslužijo tudi največjo pozornost, pri čemer je treba vedno povezovati Resnico in življenje, nauk in duhovnost. krščanska življenjska navodila izhajajo iz bistva naše vere, zato naša morala ni moralizem.
Blaženi Anton Martin Slomšek je poudarjal, da morajo pri verski vzgoji sodelovati "z roko v roki" družina, šola in Cerkev. Kakor je za vzgojo pogubno, če se pri njej oče in mati razhajata, je škodljivo, če se vzgoja v domači družini, šoli in pri verouku ne dopolnjuje in medsebojno ne podpira. Ravno to pa se dogaja pri nas, ko včasih katehistinja ali katehet nima podpore ne v šoli in celo v družini največkrat ne. Ker odrasli nismo samo učitelji in izobraževalci, temveč vzgojitelji in oznanjevalci, smo pričevalci. Pričujemo z vsem svojim življenjem, ravnanjem, držo in odnosom, ki ga imamo do Boga, do Jezusa Kristusa in nenazadnje do otrok samih.
Verovanje ni samo vedenje ali znanje o Bogu in verskih zadevah, še zdaleč ne. Verovanje je osebni odnos ljubezni, spoštovanja in zaupanja do Boga. Ta odnos se vzpostavlja z molitvijo in samo z njo. Zato je naša temeljna naloga, da mlade "naučimo" rnoliti. "Naučimo", to ne pomeni, da jih naučimo drdrati molitvene obrazce, to pomeni, da jim tako prikažemo Jezusa, njegovega Očeta in Svetega Duha, da bodo to osebe, h katerim se bodo mladi radi obračali kot k svojim najpomembnejšim prijateljem. Če nam to ne uspe ali če tega celo niti ne poskušamo, iz naših veroučencev nismo naredili vernikov, ne glede na to, na koliko vprašanj iz katekizma znajo odgovoriti. Vsi skupaj z Jezusovim sočutjem v srcu torej glejmo tudi na duhovno prihodnost naših otrok, vztrajajmo v naši vzgojiteljski in oznanjevalni velikodušnosti, ki jo Gospod ponazarja z razsipnim sejalcem, ki neutrudno seje na vse vrste zemlje in tal.
Ne glejmo na verouk zgolj kot na izobraževanje, temveč na vzgojo in še bolj določno, kot na oznanjevanje. To je še toliko bolj pomembno, če imamo pred očmi versko stanje naših učencev. Velika večina ne prinese od doma nobene verske izkušnje in tudi ne kakšnega posebnega pričevanja vere svojih staršev. Gradimo torej stavbo, ki včasih nima niti temelja. Kljub temu ne smemo obupati, saj ni rečeno, da bo to, kar bomo zgradili, hiša na pesku. Morda pa nam bo z Božjo močjo uspelo, da bomo položili manjkajoče temelje in zgradili hišo, ki bo obstala. Verjamem namreč, da ohranja vsak Božji otrok v sebi toliko odprtosti za Stvarnika, do bo mogoče na to vcepiti oznanilo o Jezusu Kristusu.
Veliko otrokom so njihovi starši odlični katehisti, toda za nekatere otroke in mladino, ki jih starši pošljejo katehistom, bodo morda le-ti edini glasnik oziroma glasnica o Bogu, Očetu Jezusa Kristusa, ki ga je poslal v naše odrešenje, in o Cerkvi, občestvu verujočih. Morda bodo katehisti edini predstavniki ali predstavnice Cerkve, ki jih bodo ti mladi ljudje srečali v svojem življenju, edino okno, skozi katerega lahko zasije nanje vesela novica o Božji Ljubezni, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu.
V ospredju našega veroučnega dela je torej oznanjevanje Jezusa Kristusa kot Poti, Resnice in Življenja. Jezus je pot k očetu, tisti, ki nam na najbolj pristen način razodeva Boga, ki je Ljubezen. Odločilnega pomena je, kako mladim predstavimo Boga samega, kakšno podobo Boga jim oblikujemo. Skupaj z nami živijo mladi v pluralnem svetu, kjer se srečujejo z različnimi verami in s tem tudi z različnimi podobami Boga. Odločilno je, da spoznajo in se zavedo, v čem je posebnost in enkratnost Jezusa Kristusa, ki ni le eden izmed številnih prerokov ali utemeljiteljev velikih verstev, ampak je Sin, ki razodeva Očeta. Pomembno je, da mladi postanejo ponosni, da so kristjani in člani Cerkve.
Vzgoja za vero ne odpravlja izobraževanja in verskega znanja, pač pa ga postavlja na pravo in tudi nepogrešljivo mesto. Pri tem je pomembno, da se zavedamo - kot rečejo - "hierarhije resnic". Najbolj temeljne in odločilne resnice naše vere zaslužijo tudi največjo pozornost, pri čemer je treba vedno povezovati Resnico in življenje, nauk in duhovnost. krščanska življenjska navodila izhajajo iz bistva naše vere, zato naša morala ni moralizem.
Blaženi Anton Martin Slomšek je poudarjal, da morajo pri verski vzgoji sodelovati "z roko v roki" družina, šola in Cerkev. Kakor je za vzgojo pogubno, če se pri njej oče in mati razhajata, je škodljivo, če se vzgoja v domači družini, šoli in pri verouku ne dopolnjuje in medsebojno ne podpira. Ravno to pa se dogaja pri nas, ko včasih katehistinja ali katehet nima podpore ne v šoli in celo v družini največkrat ne. Ker odrasli nismo samo učitelji in izobraževalci, temveč vzgojitelji in oznanjevalci, smo pričevalci. Pričujemo z vsem svojim življenjem, ravnanjem, držo in odnosom, ki ga imamo do Boga, do Jezusa Kristusa in nenazadnje do otrok samih.
Verovanje ni samo vedenje ali znanje o Bogu in verskih zadevah, še zdaleč ne. Verovanje je osebni odnos ljubezni, spoštovanja in zaupanja do Boga. Ta odnos se vzpostavlja z molitvijo in samo z njo. Zato je naša temeljna naloga, da mlade "naučimo" rnoliti. "Naučimo", to ne pomeni, da jih naučimo drdrati molitvene obrazce, to pomeni, da jim tako prikažemo Jezusa, njegovega Očeta in Svetega Duha, da bodo to osebe, h katerim se bodo mladi radi obračali kot k svojim najpomembnejšim prijateljem. Če nam to ne uspe ali če tega celo niti ne poskušamo, iz naših veroučencev nismo naredili vernikov, ne glede na to, na koliko vprašanj iz katekizma znajo odgovoriti. Vsi skupaj z Jezusovim sočutjem v srcu torej glejmo tudi na duhovno prihodnost naših otrok, vztrajajmo v naši vzgojiteljski in oznanjevalni velikodušnosti, ki jo Gospod ponazarja z razsipnim sejalcem, ki neutrudno seje na vse vrste zemlje in tal.
