Katehetskemu letu naproti
Dragi kateheti, katehisti in katehistinje, stopamo v novo katehetsko leto.
Poletje, ki se preveša v jesen, nas je pretreslo. Sonce se je mešalo s točo, vetrovi in neizmerno močjo voda. Ko bi se morali vrniti prenovljeni s »samotnega kraja«, kjer naj bi se nekoliko odpočili, se mnogi izmed vas, pa tudi družine katehizirancev, spopadate s stisko in nemočjo glasu nekje globoko: »Doklej, Gospod?« Zavedati pa se moramo, da Gospod piše ravno tudi tam, kjer je vse zveriženo. V teh trenutkih je, bolj kot iskati odgovore na »zakaj« in »doklej«, treba gledati naprej, pa čeprav ni lahko.
Marsikje si še niso dobro opomogli od pokoronskih sprememb in upada, pa so že prišle nove preizkušnje. Pa vendarle! Ni malo spodbudnih poročil o oblikovanju novih manjših skupin, povezovanju med župnijami, poskusih dela z družinami in odraslimi – vse to se gradi počasi, a vztrajno, kot so se počasi gradile poti do tolikih slovenskih vasi in mest, ki so trenutno odrezane, nedosegljive.
Želimo si, da bi ob gradnji teh novih poti znali stopiti skupaj. Mogoče je to tisto, kar nam želi Gospod sporočiti v tem času, ko vsak vidi le sebe in svoje koristi. Gospod nas želi popeljati na pot spreobrnitve, da bi znali ponuditi roko ne le, ko nas k solidarnosti in sočutju prisili narava, temveč tudi, ko nas žene poklicanost, da bi »oznanilo ponesli do konca sveta«. Krize, nesreče in preizkušnje niso samo udarec, ampak tudi priložnost. Vabim vas, da se začnete bolj povezovati najprej na ravni župnije, potem na ravni dekanije, škofije, pa tudi na vseslovenski ravni, ne le v odstranjevanju blata v stanovanjih in na cestah, ampak tudi v odstranjevanju ovir na katehetskih poteh. Gradimo poti in pletimo mreže. Ne nehajmo iskati in sejati v zavesti, da je »svoje uho nagnil k meni, zato ga bom klical, dokler bom živel« (Ps 116,2). Zaupajmo, da Sveti Duh gradi ceste, mostove in poti tudi, ko mi vidimo le blato in razdejanje.
Naj dobri Bog blagoslavlja naša prizadevanja, nam daje moči in vliva poguma, da bomo veseli in hvaležni sodelavci v Božjem vinogradu in oznanjevalci veselega oznanila, ki nam ga je zaupal Jezus Kristus!
Marsikje si še niso dobro opomogli od pokoronskih sprememb in upada, pa so že prišle nove preizkušnje. Pa vendarle! Ni malo spodbudnih poročil o oblikovanju novih manjših skupin, povezovanju med župnijami, poskusih dela z družinami in odraslimi – vse to se gradi počasi, a vztrajno, kot so se počasi gradile poti do tolikih slovenskih vasi in mest, ki so trenutno odrezane, nedosegljive.
Želimo si, da bi ob gradnji teh novih poti znali stopiti skupaj. Mogoče je to tisto, kar nam želi Gospod sporočiti v tem času, ko vsak vidi le sebe in svoje koristi. Gospod nas želi popeljati na pot spreobrnitve, da bi znali ponuditi roko ne le, ko nas k solidarnosti in sočutju prisili narava, temveč tudi, ko nas žene poklicanost, da bi »oznanilo ponesli do konca sveta«. Krize, nesreče in preizkušnje niso samo udarec, ampak tudi priložnost. Vabim vas, da se začnete bolj povezovati najprej na ravni župnije, potem na ravni dekanije, škofije, pa tudi na vseslovenski ravni, ne le v odstranjevanju blata v stanovanjih in na cestah, ampak tudi v odstranjevanju ovir na katehetskih poteh. Gradimo poti in pletimo mreže. Ne nehajmo iskati in sejati v zavesti, da je »svoje uho nagnil k meni, zato ga bom klical, dokler bom živel« (Ps 116,2). Zaupajmo, da Sveti Duh gradi ceste, mostove in poti tudi, ko mi vidimo le blato in razdejanje.
Naj dobri Bog blagoslavlja naša prizadevanja, nam daje moči in vliva poguma, da bomo veseli in hvaležni sodelavci v Božjem vinogradu in oznanjevalci veselega oznanila, ki nam ga je zaupal Jezus Kristus!
