[FOTO] Župnijsko romanje na slovensko Koroško, sobota, 20. 5. 2023
V soboto, 20. maja 2023, smo se odpravili na romanje na slovensko Koroško. Zbrali smo se pred Družbenim domom v Šmarju. Še pred prvim pravim predvidenim ciljem smo se kratko ustavili ob cesti, saj smo morali poskrbeti, da bi nadvse pridne gospodinje in gospodje ne pekle peciva in kuhale kave zaman. Dodobra okrepčani smo pot nadaljevali do Slovenj Gradca. Tam že nekaj let deluje živahna pastoralna zveza. V njej duhovnikom pomaga cela vrsta prizadevnih laikov, ki so nam podrobno približali utrip njihovega dela, razpetega v skrbi za vero najmlajših, družin in starejših. Predstavili so nam tudi župnijsko cerkev sv. Elizabete, čudovit umetnostnozgodovinski spomenik iz 13. stoletja, ki je hkrati tudi prva cerkev na svetu, posvečena tej turingijski svetnici. Gostitelji so nam postregli tudi z izvrstnim pecivom, čajem in kavo. Na mestnem trgu je (morda res ne samo za nas) medtem igrala pihalna godba, lajnar pa je vrtel svojo lajno.Naša naslednja postaja so bile Kotlje, kjer nas je čakal g. Jožko Kert, ki je nato ostal z nami vse popoldne. G. Kert upravičeno velja za enega najbolj zanimivih koroških osebnosti in zaradi svoje široke razgledanosti in ljubezni do domače Koroške je gotovo eden najbolj dragocenih vodičev po lepotah Koroške. Na poti nam je iz svojega izjemno bogatega znanja govoril o koroških naravnih in kulturnih lepotah, o koroški zgodovini, pa o delu tamkajšnjih železarjev, rudarjev, pa njihovem tudi svetovnem slovesu. Vrsto besed je namenil posebej znamenitim Korošcem in Mohorjevi družbi, ki je za nekaj leta našla zavetišče na Prevaljah. Nadvse zanimivo pripovedovanje je kar pletlo nit za nitjo, s katero so se naša srca povezovala s Koroško. Nedvomno jo bo vsak od nas poslej drugače doživljal kot jo je prej, zagotovo tudi zahvaljujoč g. Kertu. Z njim smo se najprej tako ustavili na Prežihovini, domačiji Prežihovega Voranca, ki je urejena kot muzej, posvečen temu velikemu koroškemu umetniku. Obenem je hiša zasnovana tudi kot etnografski muzej s predstavitvijo starega načina življenja. Po muzeju nas je vodila vodička iz tamkajšnjega muzeja.Nato smo se odpeljali na Leše, slikovito hribovsko vas nad Prevaljami. Tam stojita druga ob drugi gotski cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka, ki upravičeno veljata za enega najlepših slovenskih arhitekturnih biserov. Občudovali smo prelepi cerkvi in se hkrati žalostili z domačini, ker država nima posluha za njuno prepotrebno obnovo. Sledil je ogled Šentanela, idilične koroške vasice, odkoder se razteza prelep pogled na velik del Koroške tja do Podjune. Spomnili smo se nekaterih velikih Šentanelcev, med njimi Kramolca in Meška. Sledil je ponoven spust na Prevalje, kjer smo v župnijski cerkvi, posvečeni Mariji Vnebovzeti, obhajali sveto mašo z našim g. župnikom, ki nas je na celotnem romanju duhovno nagovarjal, hkrati pa s svojo duhovitostjo tudi večkrat nasmejal in poskrbel za prijetno vzdušje. Gospod Jožko Kert, ki je tudi znan cerkveni glasbenik, je pri maši orglal in vodil ljudsko petje. Po maši smo se odpeljali na pozno kosilo v prevaljsko gostilno »Brančurnik«, ki se ponaša sicer s častitljivo zgodovino. Po kosilu smo se hvaležni za vse dobrote znova usedli na avtobus, ki se je usmeril proti Šmarju. Ker smo morali pospraviti še nekaj dobrot iz romarskih malh, smo se na poti še enkrat ustavili, nato pa dobre volje, duhovno in telesno okrepčani odpeljali domov.
Predstavili so nam tudi župnijsko cerkev sv. Elizabete, čudovit umetnostnozgodovinski spomenik iz 13. stoletja, ki je hkrati tudi prva cerkev na svetu, posvečena tej turingijski svetnici. Gostitelji so nam postregli tudi z izvrstnim pecivom, čajem in kavo. Na mestnem trgu je (morda res ne samo za nas) medtem igrala pihalna godba, lajnar pa je vrtel svojo lajno.
Naša naslednja postaja so bile Kotlje, kjer nas je čakal g. Jožko Kert, ki je nato ostal z nami vse popoldne. G. Kert upravičeno velja za enega najbolj zanimivih koroških osebnosti in zaradi svoje široke razgledanosti in ljubezni do domače Koroške je gotovo eden najbolj dragocenih vodičev po lepotah Koroške. Na poti nam je iz svojega izjemno bogatega znanja govoril o koroških naravnih in kulturnih lepotah, o koroški zgodovini, pa o delu tamkajšnjih železarjev, rudarjev, pa njihovem tudi svetovnem slovesu. Vrsto besed je namenil posebej znamenitim Korošcem in Mohorjevi družbi, ki je za nekaj leta našla zavetišče na Prevaljah. Nadvse zanimivo pripovedovanje je kar pletlo nit za nitjo, s katero so se naša srca povezovala s Koroško. Nedvomno jo bo vsak od nas poslej drugače doživljal kot jo je prej, zagotovo tudi zahvaljujoč g. Kertu. 
Z njim smo se najprej tako ustavili na Prežihovini, domačiji Prežihovega Voranca, ki je urejena kot muzej, posvečen temu velikemu koroškemu umetniku. Obenem je hiša zasnovana tudi kot etnografski muzej s predstavitvijo starega načina življenja. Po muzeju nas je vodila vodička iz tamkajšnjega muzeja.
Nato smo se odpeljali na Leše, slikovito hribovsko vas nad Prevaljami. 
Tam stojita druga ob drugi gotski cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka, ki upravičeno veljata za enega najlepših slovenskih arhitekturnih biserov. Občudovali smo prelepi cerkvi in se hkrati žalostili z domačini, ker država nima posluha za njuno prepotrebno obnovo.
Sledil je ogled Šentanela, idilične koroške vasice, odkoder se razteza prelep pogled na velik del Koroške tja do Podjune. Spomnili smo se nekaterih velikih Šentanelcev, med njimi Kramolca in Meška. 
Sledil je ponoven spust na Prevalje, kjer smo v župnijski cerkvi, posvečeni Mariji Vnebovzeti, obhajali sveto mašo z našim g. župnikom, ki nas je na celotnem romanju duhovno nagovarjal, hkrati pa s svojo duhovitostjo tudi večkrat nasmejal in poskrbel za prijetno vzdušje. Gospod Jožko Kert, ki je tudi znan cerkveni glasbenik, je pri maši orglal in vodil ljudsko petje. 
Po maši smo se odpeljali na pozno kosilo v prevaljsko gostilno »Brančurnik«, ki se ponaša sicer s častitljivo zgodovino. Po kosilu smo se hvaležni za vse dobrote znova usedli na avtobus, ki se je usmeril proti Šmarju. Ker smo morali pospraviti še nekaj dobrot iz romarskih malh, smo se na poti še enkrat ustavili, nato pa dobre volje, duhovno in telesno okrepčani odpeljali domov.
