Razmišljanja Marije iz Šmarja
Prihajam domov.
Ozrem se na križ nad družinsko mizo. Dovoli, da se usedem k Tvojim nogam. Ti me vedno čakaš. Povedati ti moram, kar vre iz mene … Vedno in povsod me poslušaš. In moje srce postaja lažje. Skale se zmanjšajo v kamne in najmanjše se izgubijo neznano kam - pred Tvojim obličjem.
Umirjam se.
Kot voda, ki odnaša vse pred seboj, odnaša pogled na križ vse hudo, težko, skeleče, grenko … in umirjam se, Gospod.
Od Tebe sprejemam moč za nove korake, za moje bližnje, za popoldanske opravke, za svetlobo in smiselnost besed in dejanj, za nove začetke, načrte … za jutri!
Gospod, hvala, ker si vedno z menoj.
***
Ne morem zaspati. V roke vzamem zveščič Oratorij Šmarje - Sap 2023. Potopim se v slike in besede … in spomine na dni od 31. 7. do 4. 8. Nekaj zelo, zelo lepega, prijetnega se dotika mojega srca. Nasmehnem se ob občudovanju mladosti.
Globok, iskren poklon animatorjem, ki so stopali s hobitom Bilbom na pustolovščino medsebojnega darovanja, prijateljevanja in pozorne skrbi za oratorijance - 120 otrok letošnjega oratorija. Brez pomislekov smo vam zaupali svoje otroke in vnuke.
Z zanimanjem vam bomo prisluhnili vsako nedeljo v novem katehetskem in šolskem letu 2023/24 do naslednjega srečanja mladosti, veselja, glasbe, igre … do oratorija 2024.
***
Pred dobrimi 50 leti sem bila prvoobhajanka. Kako svetel, lep spomin na ta dogodek me spremlja še danes. Najbolj se spomnim prve svete spovedi. V soboto pred velikim praznikom smo jo opravili. V čakanju v dolgi vrsti pred spovednico, v strahu … sem obnavljala in ponavljala svoje grehe. Nato pa se zmedla, pozabila in pobrkljala to, kar naj bi povedala Bogu.
Popoldne istega dne nas je obiskal naš župnik, moj prvi spovednik. Strah me je bilo, da bi za mojo otroško nerodnost oz. zadrego povedal mami, atu. Seveda je bilo to povsem odveč. Skupaj smo bili v veselem pričakovanju nedelje.
Gledam fotografije prvoobhajilnega dne. Bilo nas je zelo veliko. V manjšem podeželskem kraju smo seveda vsi hodili k verouku in k sveti maši. Starši so bili z nami. Samo sošolka ni hodila z nami. Ni smela. Bila je hčerka učiteljice v domačem kraju.
Ob našem župniku in katehistinji, ki sta nas spremljala vsa veroučna leta in tudi kasneje, se nas stiska vsaj 50 parov oči. V velikem pričakovanju Življenja.
Ljubi Bog! Toliko hvaležnosti in svetlobe je v meni ob spominih na mladost, na prvoobhajilni dan, na domačega župnika, drago katehistinjo … na ljudi, ki so mi s svojim življenjem kazali pot Življenja!
Pomagaj nam, da bi bili luč našim (letošnjim) prvoobhajancem.
Ne morem zaspati. V roke vzamem zveščič Oratorij Šmarje - Sap 2023. Potopim se v slike in besede … in spomine na dni od 31. 7. do 4. 8. Nekaj zelo, zelo lepega, prijetnega se dotika mojega srca. Nasmehnem se ob občudovanju mladosti.
Globok, iskren poklon animatorjem, ki so stopali s hobitom Bilbom na pustolovščino medsebojnega darovanja, prijateljevanja in pozorne skrbi za oratorijance - 120 otrok letošnjega oratorija. Brez pomislekov smo vam zaupali svoje otroke in vnuke.
Z zanimanjem vam bomo prisluhnili vsako nedeljo v novem katehetskem in šolskem letu 2023/24 do naslednjega srečanja mladosti, veselja, glasbe, igre … do oratorija 2024.
***
Pred dobrimi 50 leti sem bila prvoobhajanka. Kako svetel, lep spomin na ta dogodek me spremlja še danes. Najbolj se spomnim prve svete spovedi. V soboto pred velikim praznikom smo jo opravili. V čakanju v dolgi vrsti pred spovednico, v strahu … sem obnavljala in ponavljala svoje grehe. Nato pa se zmedla, pozabila in pobrkljala to, kar naj bi povedala Bogu.
Popoldne istega dne nas je obiskal naš župnik, moj prvi spovednik. Strah me je bilo, da bi za mojo otroško nerodnost oz. zadrego povedal mami, atu. Seveda je bilo to povsem odveč. Skupaj smo bili v veselem pričakovanju nedelje.
Gledam fotografije prvoobhajilnega dne. Bilo nas je zelo veliko. V manjšem podeželskem kraju smo seveda vsi hodili k verouku in k sveti maši. Starši so bili z nami. Samo sošolka ni hodila z nami. Ni smela. Bila je hčerka učiteljice v domačem kraju.
Ob našem župniku in katehistinji, ki sta nas spremljala vsa veroučna leta in tudi kasneje, se nas stiska vsaj 50 parov oči. V velikem pričakovanju Življenja.
Ljubi Bog! Toliko hvaležnosti in svetlobe je v meni ob spominih na mladost, na prvoobhajilni dan, na domačega župnika, drago katehistinjo … na ljudi, ki so mi s svojim življenjem kazali pot Življenja!
Pomagaj nam, da bi bili luč našim (letošnjim) prvoobhajancem.
