Jezusov vnebohod
Praznik Jezusovega vnebohoda se ni obhajal takoj v začetku krščanstva. Je približno toliko star kot božič. Prakrščansko obhajanje vnebohoda je bilo združeno z obhajanjem velike noči.
Prva pričevanja za obhajanje Jezusovega vnebohoda najdemo pri Evzebiju. V poročilu o Niceji in tamkajšnjih pogajanjih o velikonočnem prazniku cerkveni zgodovinar Evzebij, ki je umrl leta 339, piše, da je vnebohod velik praznik. Romarica Egerija piše okrog leta 390 o jeruzalemski liturgiji in hkrati o Jezusovem vnebohodu: "Štirideseti dan velikonočnega časa je procesija iz Jeruzalema v Betlehem. V cerkvi Jezusovega rojstva je veliko nočno bedenje. Obhaja se dopolnitev na kraju začetka," Okrog leta 400 je praznovanje vnebohoda v celotnem krščanstvu docela izoblikovano in znano.
Jezusov vnebohod je slovesni, vidni vhod v nebeško slavo. Vnebohod je trden temelj, na katerem sloni upanje vsakega kristjana, da bo nekoč imel delež s Kristusom pri njegovi večni slavi. S tem, ko se je Jezus vrnil k Očetu, nas ni zapustil, ampak je po raznih znamenjih in zakramentih še bolj navzoč v življenju Cerkve.
Razlika v razpoloženju apostolov v času od velikega četrtka do velike noči in med vnebohodom je kakor noč in dan. Takrat so bili zbegani, prestrašeni, zapustili in zatajili so svojega Učenika; sedaj pa so veseli, srečni in pogumni.
Ravno velikonočni dogodki so velik mejnik v spoznavanju in doseganju Jezusa in njegove navzočnosti. Po skrivnostih vere ga lahko srečamo vedno in povsod.
Navzoč je v duhovnikovi osebi - "kajti isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu." Navzoč je še posebno pod evharističnima podobama kruha in vina, ki postajata njegovo Telo in Kri. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da, kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: *Kadar sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi," (Mt 18,20).
Vse te oblike so na najbolj imeniten način združene pri obhajanju evharistične daritve, ki je tako najbolj izrazita oblika Jezusove navzočnosti med nami. Tako nas sveta maša - evharistija povezuje v Križanem in Vstalem z Bogom in ljudmi; po njej raste Cerkev, z njo častimo Boga in je zato naš stalen "vnebohod", saj ob njej in z njo moremo in moramo spreminjati svoje življenje.
Kakšno pa bo naše srečanje z Jezusom? V trenutku smrti se duša loči od telesa. Telo pokopljemo v zemljo, kjer strohni, toda ob koncu sveta bo Kristus prišel obudit tudi naša telesa, nato pa jih bo združil z dušo. Duša gre namreč takoj po smrti pred božjo sodbo. Duša živi večno, saj ne more strohneti. Kako naj strohni naša vest, mišljenje, razum, svobodna volja in zavest našega jaza.
Duša bo morala dati račun o vseh mislih, besedah, dejanjih in opustitvah dobrega. To je posebna sodba. Sveto pismo o tem izrecno govori: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih" (Hebr 9,27). Če človek umrje poln dobrih del in brez slehernega greha in madeža, bo njegova duša takoj po smrti šla v nebeško veselje.
Vedimo, da nas ob koncu življenja ne pride iskat smrt, ampak dobri Bog.
Prva pričevanja za obhajanje Jezusovega vnebohoda najdemo pri Evzebiju. V poročilu o Niceji in tamkajšnjih pogajanjih o velikonočnem prazniku cerkveni zgodovinar Evzebij, ki je umrl leta 339, piše, da je vnebohod velik praznik. Romarica Egerija piše okrog leta 390 o jeruzalemski liturgiji in hkrati o Jezusovem vnebohodu: "Štirideseti dan velikonočnega časa je procesija iz Jeruzalema v Betlehem. V cerkvi Jezusovega rojstva je veliko nočno bedenje. Obhaja se dopolnitev na kraju začetka," Okrog leta 400 je praznovanje vnebohoda v celotnem krščanstvu docela izoblikovano in znano.Jezusov vnebohod je slovesni, vidni vhod v nebeško slavo. Vnebohod je trden temelj, na katerem sloni upanje vsakega kristjana, da bo nekoč imel delež s Kristusom pri njegovi večni slavi. S tem, ko se je Jezus vrnil k Očetu, nas ni zapustil, ampak je po raznih znamenjih in zakramentih še bolj navzoč v življenju Cerkve.
Razlika v razpoloženju apostolov v času od velikega četrtka do velike noči in med vnebohodom je kakor noč in dan. Takrat so bili zbegani, prestrašeni, zapustili in zatajili so svojega Učenika; sedaj pa so veseli, srečni in pogumni.
Ravno velikonočni dogodki so velik mejnik v spoznavanju in doseganju Jezusa in njegove navzočnosti. Po skrivnostih vere ga lahko srečamo vedno in povsod.
Navzoč je v duhovnikovi osebi - "kajti isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu." Navzoč je še posebno pod evharističnima podobama kruha in vina, ki postajata njegovo Telo in Kri. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da, kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: *Kadar sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi," (Mt 18,20).Vse te oblike so na najbolj imeniten način združene pri obhajanju evharistične daritve, ki je tako najbolj izrazita oblika Jezusove navzočnosti med nami. Tako nas sveta maša - evharistija povezuje v Križanem in Vstalem z Bogom in ljudmi; po njej raste Cerkev, z njo častimo Boga in je zato naš stalen "vnebohod", saj ob njej in z njo moremo in moramo spreminjati svoje življenje.
Kakšno pa bo naše srečanje z Jezusom? V trenutku smrti se duša loči od telesa. Telo pokopljemo v zemljo, kjer strohni, toda ob koncu sveta bo Kristus prišel obudit tudi naša telesa, nato pa jih bo združil z dušo. Duša gre namreč takoj po smrti pred božjo sodbo. Duša živi večno, saj ne more strohneti. Kako naj strohni naša vest, mišljenje, razum, svobodna volja in zavest našega jaza.
Duša bo morala dati račun o vseh mislih, besedah, dejanjih in opustitvah dobrega. To je posebna sodba. Sveto pismo o tem izrecno govori: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih" (Hebr 9,27). Če človek umrje poln dobrih del in brez slehernega greha in madeža, bo njegova duša takoj po smrti šla v nebeško veselje.
Vedimo, da nas ob koncu življenja ne pride iskat smrt, ampak dobri Bog.
.png)