Ob prvem svetem obhajilu
Pri zadnji večerji na veliki četrtek je Jezus držal v rokah razlomljeni kruh in počasi, s poudarkom govoril: »Vzemite in jejte, to je moje telo«. Apostoli so ta slovesni in skrivnostni trenutek pomnili do konca življenja. Jezus, ki so ga prejeli jim je dajal moči in smisel za vse njihovo delo do konca življenja. Njihovim naslednikom in nam je mnogo težje. Še posebej to težko razumejo mladi in otroci.
Mnogim otrokom je na začetni stopnji duhovna razsežnost življenja, vera v osebnega Boga tuja in neznana, pa čeprav ga poznajo po imenu ali so jih starši celo naučili moliti Sveti angel. Nimajo izkušnje vere, molitve, obiska maše, pogovora o veri. Otrokom je že po naravi resnično to, kar vidijo – tudi na televizijskem zaslonu -, otipajo, slišijo…, torej izkustveni svet. Duhovni svet pa jim je tuj, saj ni na zunaj viden in ga je treba šele odkriti. Razen tega nekateri živijo še v pravljičnem svetu. Zanje so pripovedi Svetega pisma pravljice, molitveni obrazci pesmice, ki se jih naučijo, da z njimi ljudi okoli sebe razveselijo… Te predstave ostajajo v prenekaterih otrocih tudi pozneje, posebej še, če njihova okolica vere ne dojema kot resničnost. Uvajanje v duhovni svet, ki ga je prej vsaj delno opravljala družina, postaja velika in odgovorna naloga kateheze.
Krščanski Bog je osebni Bog, ni ne ideja ne energija. V otrocih je treba prebujati osebni odnos in ljubezen do Boga in Jezusa, ki je navzoč v njihovem življenju, ki jih ljubi, varuje in spremlja. Razvoj tega odnosa ni odvisen samo od katehetove usposobljenosti posredovanja vsebin vere, temveč je močno pogojen s psihološkim razvojem na določeni stopnji in z življenskim okoljem.
Osnovno načelo kateheze je postopnost, čas, torej ne prehitevanje zorenja, tudi ne prehitevanje s pripravo.Tisti, ki smo pripravljali otroke na prejem zakramentov tako v drugem kot v tretjem razredu devetletke, smo lahko ugotavljali neizmerno razliko v sposobnosti in odprtosti enega in drugega letnika otrok. To, kar so v drugem razredu težko dojemali in jim je bilo tuje, je bilo v tretjem narejeno z veliko večjo lahkoto. Tudi za ta del vzgoje velja: ne smemo jim dati preveč duhovne hrane, prehitre in premočne, ker se jim bo pozneje uprla. Še tako dobra hrana je v prevelikih odmerkih strup za organizem. Isto velja tudi za duhovno področje.
Ob koncu šolskega in veroučnega leta je torej v župniji tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Tretji sveti zakrament, prvo sveto obhajilo, bo v nedeljo 14. maja ob 10. uri. Spokorna priprava s spovedjo za prvoobhajance bo v torek 9. maja pri verouku, skupna priprava in vaje za obhajilo pa bodo v soboto 13. maja ob 9. uri. Slovesnost prvega obhajila, še prej pa prve spovedi, ni končna postaja v verskem življenju otrok in njihovih družin, kamor so prispele in bi najraje tam ostale. Ni v prvi vrsti konec priprav in skrbi, ampak je predvsem začetek novega obdobja za otroka in družino, začetek globljega življenja po veri in iz vere, ko se bo otrok smel srečevati z Jezusom in bo deležen njegovih milosti.
Prvoobhajanci bodo najlepše pokazali svojo ljubezen in hvaležnost Jezusu, če bodo redno prihajali k šmarnicam in ga po svetem obhajilu prejemali vsak dan v svoja srca. Na dan prvega obhajila se bodo prvoobhajanci s starši zbrali ob 9.40 na trgu med župniščem in cerkvijo od koder bomo šli v procesiji v cerkev. Starše kot tudi krstne botre vabim, da s prvoobhajanci pristopite k svetemu obhajilu. Naj torej vsa naša župnijska skupnost moli za te naše otroke.
Krščanski Bog je osebni Bog, ni ne ideja ne energija. V otrocih je treba prebujati osebni odnos in ljubezen do Boga in Jezusa, ki je navzoč v njihovem življenju, ki jih ljubi, varuje in spremlja. Razvoj tega odnosa ni odvisen samo od katehetove usposobljenosti posredovanja vsebin vere, temveč je močno pogojen s psihološkim razvojem na določeni stopnji in z življenskim okoljem.
Osnovno načelo kateheze je postopnost, čas, torej ne prehitevanje zorenja, tudi ne prehitevanje s pripravo.Tisti, ki smo pripravljali otroke na prejem zakramentov tako v drugem kot v tretjem razredu devetletke, smo lahko ugotavljali neizmerno razliko v sposobnosti in odprtosti enega in drugega letnika otrok. To, kar so v drugem razredu težko dojemali in jim je bilo tuje, je bilo v tretjem narejeno z veliko večjo lahkoto. Tudi za ta del vzgoje velja: ne smemo jim dati preveč duhovne hrane, prehitre in premočne, ker se jim bo pozneje uprla. Še tako dobra hrana je v prevelikih odmerkih strup za organizem. Isto velja tudi za duhovno področje.
Ob koncu šolskega in veroučnega leta je torej v župniji tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Tretji sveti zakrament, prvo sveto obhajilo, bo v nedeljo 14. maja ob 10. uri. Spokorna priprava s spovedjo za prvoobhajance bo v torek 9. maja pri verouku, skupna priprava in vaje za obhajilo pa bodo v soboto 13. maja ob 9. uri. Slovesnost prvega obhajila, še prej pa prve spovedi, ni končna postaja v verskem življenju otrok in njihovih družin, kamor so prispele in bi najraje tam ostale. Ni v prvi vrsti konec priprav in skrbi, ampak je predvsem začetek novega obdobja za otroka in družino, začetek globljega življenja po veri in iz vere, ko se bo otrok smel srečevati z Jezusom in bo deležen njegovih milosti.
Prvoobhajanci bodo najlepše pokazali svojo ljubezen in hvaležnost Jezusu, če bodo redno prihajali k šmarnicam in ga po svetem obhajilu prejemali vsak dan v svoja srca. Na dan prvega obhajila se bodo prvoobhajanci s starši zbrali ob 9.40 na trgu med župniščem in cerkvijo od koder bomo šli v procesiji v cerkev. Starše kot tudi krstne botre vabim, da s prvoobhajanci pristopite k svetemu obhajilu. Naj torej vsa naša župnijska skupnost moli za te naše otroke.
