Ob Prešernovem dnevu
Kaj mi pomeni France Prešeren?
Pri Prešernu preseneča čista, jasna slovenska zavest, ki daleč presega njegov čas in ostaja trden temelj za prihodnost slovenske istovetnosti. Ta se ne izraža samo ob spominu na "očetov naših imenitna dela" in v želji, "da bi nam srce vnel za čast dežele", ampak tudi ob bolečem pogledu na tedanje (in sedanje) stanje slovenskega naroda: "Zemlja kranjska, draga mati, kdaj bo utihnil najin jok?"
Prevzema me tudi pristen epski zven nekaterih poezij (Turjaška Rozamunda, Uvod h Krstu pri Savici). Tu mu beseda zazveni v vsej svoji moči in sijaju, kot pri malokaterem drugem slovenskem pesniku. Vselej sem presenečen tudi ob značilnem srednjeveškem ozračju nekaterih njegovih ljudskih - religioznih pesmi: Nebeška procesija, Šmarna gora idr., kar naši literarni kritiki, kolikor mi je znano, niso opazili. Zelo podobne stvari najdemo v španski in francoski srednjeveški poeziji.
Velik je predvsem - vsem filistrom navkljub - ko ustvari junaška lika, Bogomilo in Črtomira, ki se odpovesta zemeljski ljubezni zaradi nebeškega kraljestva: "Bogú sem večno čistost obljubila." Dojemljivost za razsežnosti večnega ga postavlja ob bok največjim v svetovni književnosti: Danteju, Racinu, Calderonu, Claudelu. Kakšen kontrast s prenekaterim sodobnim pesnikom! "Kot da tu megle je dom."
dr. Franc Rode
France Prešeren (Vrba, 3. 12. 1800 - Kranj, 8. 2. 1849) je največji slovenski pesnik in glavni predstavnik slovenske romantike. Z njegovim pesniškim opusom, ki je sicer po obsegu relativno skromen, je slovenska književnost dosegla evropsko raven.
Študiral je pravo na Dunaju, kjer se je seznanil z glavnimi evropskimi mislimi in literarnimi tokovi, s katerimi je prenovil in bogatil slovensko književnost.
Odločil se je za odvetniški poklic, vendar ga dolgo ni mogel opravljati, ker so ga na javnih razpisih kar petkrat zavrnili, predvsem zaradi njegovega nekonformizma in svobodomiselnosti. Kot odvetniški pripravnik je služboval v Ljubljani, kot odvetnik pa se je zaposlil v Kranju šele leta 1846.
V Prešernovem življenju je bila predvsem pomembna ljubezen do njemu nedostopne Julije Primic, ki je postala ena glavnih inspiracijskih pobud njegove poezije. Iz tega vira je nastalo njegovo najbolj umetniško in obenem tematsko vsestransko delo Sonetni venec (1834). Gre za kompozicijo 15 sonetov z magistralnim v sklepu in z akrostihom Primicovi Juliji.
Pomembno zarezo v Prešernovem življenju je pomenila tudi nenadna izguba prijatelja in mentorja Matije Čopa (1835), saj mu je bil pri pesnjenju močna opora. Čopova smrt in nesrečna ljubezen do Julije sta mu navdihnila epsko-lirsko pesnitev Krst pri Savici (1936).
Vrh Prešernove politične poezije je Zdravljica (nastala leta 1844, objavljena komaj leta 1848), ki poudarja humanistično vizijo enakopravnosti in prijateljskega sožitja vseh narodov ter pravice vsakega do samostojnosti. V zgodovini slovenskega naroda je imela Zdravljica velik idejni pomen in po državni osamosvojitvi Slovenije je njena predzadnja kitica postala državna himna.
Prešeren je s svojim pesniškim opusom prvi konstituiral slovensko poezijo kot avtonomno umetnost in ustvaril prvi umetnostno dozoreli stil slovenske poezije. S kultiviranjem slovenskega jezika in z zahtevo po politično enakopravnem mestu Slovencev med drugimi narodi na podlagi misli o slovenski državni samostojnosti pa je opravil zgodovinsko prelomno dejanje.
Velik je predvsem - vsem filistrom navkljub - ko ustvari junaška lika, Bogomilo in Črtomira, ki se odpovesta zemeljski ljubezni zaradi nebeškega kraljestva: "Bogú sem večno čistost obljubila." Dojemljivost za razsežnosti večnega ga postavlja ob bok največjim v svetovni književnosti: Danteju, Racinu, Calderonu, Claudelu. Kakšen kontrast s prenekaterim sodobnim pesnikom! "Kot da tu megle je dom."
dr. Franc Rode
France Prešeren (Vrba, 3. 12. 1800 - Kranj, 8. 2. 1849) je največji slovenski pesnik in glavni predstavnik slovenske romantike. Z njegovim pesniškim opusom, ki je sicer po obsegu relativno skromen, je slovenska književnost dosegla evropsko raven.
Študiral je pravo na Dunaju, kjer se je seznanil z glavnimi evropskimi mislimi in literarnimi tokovi, s katerimi je prenovil in bogatil slovensko književnost.
Odločil se je za odvetniški poklic, vendar ga dolgo ni mogel opravljati, ker so ga na javnih razpisih kar petkrat zavrnili, predvsem zaradi njegovega nekonformizma in svobodomiselnosti. Kot odvetniški pripravnik je služboval v Ljubljani, kot odvetnik pa se je zaposlil v Kranju šele leta 1846.
V Prešernovem življenju je bila predvsem pomembna ljubezen do njemu nedostopne Julije Primic, ki je postala ena glavnih inspiracijskih pobud njegove poezije. Iz tega vira je nastalo njegovo najbolj umetniško in obenem tematsko vsestransko delo Sonetni venec (1834). Gre za kompozicijo 15 sonetov z magistralnim v sklepu in z akrostihom Primicovi Juliji.
Pomembno zarezo v Prešernovem življenju je pomenila tudi nenadna izguba prijatelja in mentorja Matije Čopa (1835), saj mu je bil pri pesnjenju močna opora. Čopova smrt in nesrečna ljubezen do Julije sta mu navdihnila epsko-lirsko pesnitev Krst pri Savici (1936).
Vrh Prešernove politične poezije je Zdravljica (nastala leta 1844, objavljena komaj leta 1848), ki poudarja humanistično vizijo enakopravnosti in prijateljskega sožitja vseh narodov ter pravice vsakega do samostojnosti. V zgodovini slovenskega naroda je imela Zdravljica velik idejni pomen in po državni osamosvojitvi Slovenije je njena predzadnja kitica postala državna himna.
Prešeren je s svojim pesniškim opusom prvi konstituiral slovensko poezijo kot avtonomno umetnost in ustvaril prvi umetnostno dozoreli stil slovenske poezije. S kultiviranjem slovenskega jezika in z zahtevo po politično enakopravnem mestu Slovencev med drugimi narodi na podlagi misli o slovenski državni samostojnosti pa je opravil zgodovinsko prelomno dejanje.
.png)