Čas pričakovanja
Z vsakim adventnim časom začenjamo novo cerkveno leto, novo leto Božjega usmiljenja, njegovega obiskanja. V bogoslužju Cerkve se tako vsako leto znova začenja tisto, kar smo obhajali že prejšnja leta. Cerkev se nikoli ne naveliča ali ne utrudi stopati po tej krožni poti božjih skrivnosti, ki se pred nami odigrajo od adventa do božiča, od posta do velike noči, od enega praznika do drugega.
Tudi v svojem človeškem, posebej še v svojem krščanskem življenju moramo vedno znova začenjati. Kljub vsej naši dobri volji ni tako, da bi bilo že v enem samem trenutku vse urejeno in dovršeno. Velikokrat se zgodi, da kljub odločitvam, za katere smo prepričani, da so dokončne, v življenju odpovemo in se ne izkažemo za junake. In moramo spet začeti od kraja. A kot kristjani ne omagamo, saj verujemo, da se s tem sicer naš zunanji človek uničuje, se pa zato naš notranji od dne do dne obnavlja.
Prav zato gre pri vsakem adventu, ki ga obhajamo. To je glavni namen naše priprave na božič, na Kristusov prihod: da odmiramo staremu, grešnemu in s slabostmi obdanemu človeku, ter se trudimo za boljše, lepše, predvsem pa Bogu predano življenje. Ali kakor pravi prerok lzaija, da smo kakor glina v lončarjevih rokah. Gospod je tisti, ki iz nas dela čudovite stvari, če se mu seveda pustimo oblikovati in spreminjati. Pri tem je zelo važno to, da svojih src ne navezujemo na materialne stvari, da niso obtežena z lenobo in s skrbmi tega sveta, kajti lahko se zgodi, da pride tisti dan nenadoma kakor hišni gospodar in nas najde speče ter nepripravljene.
Če malo bolj premišljujemo te besede, pa se lahko včasih samo zgrozimo, kaj vse najdemo v naših srcih! Nikomur izmed nas niso prihranjene skušnjave tega sveta. Vabljive reklame s katerimi danes polnijo naše poštne nabiralnike, naše oči in ušesa, nas okupirajo, zaposlujejo naše čute, da pozabljamo na tisto, kar je edino pomembno, za kar je edino vredno živeti in se truditi - naše odrešenje.
Tudi v svojem človeškem, posebej še v svojem krščanskem življenju moramo vedno znova začenjati. Kljub vsej naši dobri volji ni tako, da bi bilo že v enem samem trenutku vse urejeno in dovršeno. Velikokrat se zgodi, da kljub odločitvam, za katere smo prepričani, da so dokončne, v življenju odpovemo in se ne izkažemo za junake. In moramo spet začeti od kraja. A kot kristjani ne omagamo, saj verujemo, da se s tem sicer naš zunanji človek uničuje, se pa zato naš notranji od dne do dne obnavlja.
Prav zato gre pri vsakem adventu, ki ga obhajamo. To je glavni namen naše priprave na božič, na Kristusov prihod: da odmiramo staremu, grešnemu in s slabostmi obdanemu človeku, ter se trudimo za boljše, lepše, predvsem pa Bogu predano življenje. Ali kakor pravi prerok lzaija, da smo kakor glina v lončarjevih rokah. Gospod je tisti, ki iz nas dela čudovite stvari, če se mu seveda pustimo oblikovati in spreminjati. Pri tem je zelo važno to, da svojih src ne navezujemo na materialne stvari, da niso obtežena z lenobo in s skrbmi tega sveta, kajti lahko se zgodi, da pride tisti dan nenadoma kakor hišni gospodar in nas najde speče ter nepripravljene.
Če malo bolj premišljujemo te besede, pa se lahko včasih samo zgrozimo, kaj vse najdemo v naših srcih! Nikomur izmed nas niso prihranjene skušnjave tega sveta. Vabljive reklame s katerimi danes polnijo naše poštne nabiralnike, naše oči in ušesa, nas okupirajo, zaposlujejo naše čute, da pozabljamo na tisto, kar je edino pomembno, za kar je edino vredno živeti in se truditi - naše odrešenje.
.png)