Vsak človek je poklican k svetosti
Dragi bratje in sestre! Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava. Vernik pa je v moči krsta postavljen za pričevalca tistega - nadnaravnega upanja, ki je opora na človekovem romanju po zemlji, tako pogosto zaznamovanem s preizkušnjami in trpljenjem.
Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta. Naša doba je videti prej čas izrednih znanstvenih in tehnoloških odkritij kot pa doba svetnikov. Toda če človek s pomočjo notranjega priličenja Kristusu sebe duhovno ne izoblikuje, ostanejo naposled vsi njegovi dosežki brez pomena in morejo postati celo nevarni. Prav zato, ker ljudje danes tako iščejo svojo polno uresničitev, so svetniki toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju. Če dobro pogledamo, razodeva današnja družba globoko potrebo po svetnikih, po osebah, ki nam zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom morejo na neki način pomagati, da začutimo njegovo navzočnost.
Prav svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri. Kakor v preteklosti, tako se mora svetost živo in radostno utelešati v življenju. Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.
V Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu, poteka oster spopad med »kulturo smrti« in »kulturo življenja«. Kristjani so poklicani, da na tem izredno občutljivem in nevarnem področju, s pričevanjem žive in dejavne vere, dajo začutiti svojo prodorno in učinkovito prisotnost. Življenje kristjanov mora biti verodostojno pričevanje za Kristusa in za njegov evangelij, in to v združenjih in apostolskih gibanjih, v župnijah in sploh v vsakem družbenem kontekstu ... Stalen in nepresahljiv studenec svetosti, ki more pomagati, da premagamo versko brezbrižnost, je sodelovanje pri bogoslužju in obhajanje zakramentov, v katerih Bog deluje z močjo svoje milosti.
(iz govora papeža sv. Janeza Pavla II. med mašo na mariborskem letališču 19. maja 1996)
Mrtvi živijo z nami naprej
Praznik vseh svetih Cerkev praznuje že skoraj 1200 let. Kot prvi razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo vsaj dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče
spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo. Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih preprostih neznatnih svetnikov, ki so “utonili" v množici svetih. Ta praznik je velik dan vere, upanja in ljubezni. To ni "dan mrtvih", kot je bilo zapisano na naših koledarjih - in na nekaterih je še danes. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: "Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!" Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, še živijo. Praznik vseh svetih je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine.
Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta. Naša doba je videti prej čas izrednih znanstvenih in tehnoloških odkritij kot pa doba svetnikov. Toda če človek s pomočjo notranjega priličenja Kristusu sebe duhovno ne izoblikuje, ostanejo naposled vsi njegovi dosežki brez pomena in morejo postati celo nevarni. Prav zato, ker ljudje danes tako iščejo svojo polno uresničitev, so svetniki toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju. Če dobro pogledamo, razodeva današnja družba globoko potrebo po svetnikih, po osebah, ki nam zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom morejo na neki način pomagati, da začutimo njegovo navzočnost.
Prav svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri. Kakor v preteklosti, tako se mora svetost živo in radostno utelešati v življenju. Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.
V Sloveniji, kakor tudi drugod po svetu, poteka oster spopad med »kulturo smrti« in »kulturo življenja«. Kristjani so poklicani, da na tem izredno občutljivem in nevarnem področju, s pričevanjem žive in dejavne vere, dajo začutiti svojo prodorno in učinkovito prisotnost. Življenje kristjanov mora biti verodostojno pričevanje za Kristusa in za njegov evangelij, in to v združenjih in apostolskih gibanjih, v župnijah in sploh v vsakem družbenem kontekstu ... Stalen in nepresahljiv studenec svetosti, ki more pomagati, da premagamo versko brezbrižnost, je sodelovanje pri bogoslužju in obhajanje zakramentov, v katerih Bog deluje z močjo svoje milosti.
(iz govora papeža sv. Janeza Pavla II. med mašo na mariborskem letališču 19. maja 1996)
Mrtvi živijo z nami naprej
Praznik vseh svetih Cerkev praznuje že skoraj 1200 let. Kot prvi razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo vsaj dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo. Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih preprostih neznatnih svetnikov, ki so “utonili" v množici svetih. Ta praznik je velik dan vere, upanja in ljubezni. To ni "dan mrtvih", kot je bilo zapisano na naših koledarjih - in na nekaterih je še danes. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: "Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!" Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, še živijo. Praznik vseh svetih je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine.
.png)