Vsi kristjani smo misijonarji
Svet je postal celota, zato je vsako pristno krščansko življenje že misijonska dejavnost. Vsi se zavedamo, kako pomembno je v medicini, da zdravnik, ki zdravi bolnika, najprej postavi dobro in natančno diagnozo. Šele nato se lahko loti pravilnega zdravljenja, ki je samo tako lahko učinkovito.
Ob 2000-letnici krščanstva, ki je odrešenje, razmišljajmo o bogati zgodovini, a za nas verne je to lahko samo iz enega namena, in sicer, kaj bomo tej zgodovini prispevali mi v tem trenutku in prostoru. Tako je najprej potrebno analizirati današnje stanje, samega sebe, se s tem soočtiti in delati.
Papež nas vabi k molitvi. V tej luči lahko razumemo papeževo poslanico ob misijonski nedelji, ki jo izda vsako leto za binkošti. Obrača se k Očetu z molitvijo Očenaš. Kje drugje, če ne v zaupnem pogovoru s tistim, ki me najbolj razume, lahko povsem neobremenjeno sprejemam sebe in svet. Okolje nas na vseh področjih zavaja in z nami manipulira, nikomur ne moremo več verjeti, zanašamo se lahko le še na tisto, kar je najžlahtnejšega v našo notranjost zapisal stvarnik, naš nebeški Oče. To pa je potrebno odkriti, k čemur pa je edina varna pot le trezen in zaupen premislek pred edinim, ki se mu lahko povsem zaupam.
Postati pristen je prva naloga sodobnega vernika. Ko naša misel postane identična s tem, v čemer smo po božji podobi ustvarjeni, z dobrim, ki se ga tudi zavedamo v sebi, pa smo začeli izpolnjevati s svojim življenjem pomembno poslanstvo. Vzeli smo zares prvi del evangeljske zapovedi. Nam se sicer zdi, da Bog od nas zahteva najprej ljubezen do sebe in šele, če je kaj ostane, jo lahko delimo drugim. Ljubezen do Boga z vsem srcem in vso dušo ni namreč nič drugega kot ravno razodevanje Boga z našo držo, ki je poenotena z dobrim, ki ga je Bog v nas zapisal s stvarjenjem. Tako že prvi del njegove zapovedi pomeni le za nas dobro, saj s tem, ko ga ljubimo, cvetemo svoje življenje. Cvet pa ni sposoben hudobije, sicer ne bi radostil okolja, v katerem se je znašel, temveč nasprotno. Kako radi namreč rečemo o kakšnem človeku, ki je nesebičen in dober, da je sončen. Le človek, ki je ljubezniv in dober, širi božjo dobroto in spreminja svet okoli sebe.
Papež nas vabi k molitvi. V tej luči lahko razumemo papeževo poslanico ob misijonski nedelji, ki jo izda vsako leto za binkošti. Obrača se k Očetu z molitvijo Očenaš. Kje drugje, če ne v zaupnem pogovoru s tistim, ki me najbolj razume, lahko povsem neobremenjeno sprejemam sebe in svet. Okolje nas na vseh področjih zavaja in z nami manipulira, nikomur ne moremo več verjeti, zanašamo se lahko le še na tisto, kar je najžlahtnejšega v našo notranjost zapisal stvarnik, naš nebeški Oče. To pa je potrebno odkriti, k čemur pa je edina varna pot le trezen in zaupen premislek pred edinim, ki se mu lahko povsem zaupam.
Postati pristen je prva naloga sodobnega vernika. Ko naša misel postane identična s tem, v čemer smo po božji podobi ustvarjeni, z dobrim, ki se ga tudi zavedamo v sebi, pa smo začeli izpolnjevati s svojim življenjem pomembno poslanstvo. Vzeli smo zares prvi del evangeljske zapovedi. Nam se sicer zdi, da Bog od nas zahteva najprej ljubezen do sebe in šele, če je kaj ostane, jo lahko delimo drugim. Ljubezen do Boga z vsem srcem in vso dušo ni namreč nič drugega kot ravno razodevanje Boga z našo držo, ki je poenotena z dobrim, ki ga je Bog v nas zapisal s stvarjenjem. Tako že prvi del njegove zapovedi pomeni le za nas dobro, saj s tem, ko ga ljubimo, cvetemo svoje življenje. Cvet pa ni sposoben hudobije, sicer ne bi radostil okolja, v katerem se je znašel, temveč nasprotno. Kako radi namreč rečemo o kakšnem človeku, ki je nesebičen in dober, da je sončen. Le človek, ki je ljubezniv in dober, širi božjo dobroto in spreminja svet okoli sebe.
.png)