Če niso verni ne starši in ne otroci, zakaj k verouku?
Spoštovani starši veroučencev, v informacijo Vam ponujam del intervjuja s Sandijem Korenom, župnikom in voditeljem pastoralne službe v celjski škofiji, ki vas lahko spodbudi k raznisleku glede verskega življenja vas in vaših otrok.
Večkrat ste že opozorili na to, da klasični verouk ne odgovarja več potrebam današnjega časa. V čem vidite glavne pomanjkljivosti verouka kot takega?
"Pomanjkljivost je v tem, da je naravnan na šolski sistem. V času prvih kristjanov so kristjani oznanjali Jezusa Kristusa, tisti, ki so ta nauk slišali in sprejeli, po zgledu prvih kristjanov sprejeli Jezusa v srce, pa so se krstili in stopili na pot učenčevstva, kateheze in se začeli učiti o Jezusu. Najprej je bilo torej spreobrnjenje, odnos, vera, nato pa znanje. Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz. Ko starši in tudi stari starši niso več v stiku s Cerkvijo in vero, pa tudi po malo bolj tradicionalnih vaseh, kjer večina otrok še vedno hodi k verouku, mnogi hodijo samo zato, ker je to pač nekaj običajnega. Staršev ni nikjer zraven. Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje. Zgodilo se mi je, da se je en dedek vzremirjal, da otroke učimo moliti. Srečal pa sem tudi mamico, ki se ji je zdela sveta spoved pred prvim svetim obhajilom povsem nepotrebna in tudi neobičajna."
Kako ocenjujete pripravo na zakramente?
"Mislim, da bi bilo treba ločiti verouk in pripravo na zakramente. Vsaj za nekaj časa bi bilo treba narediti rez in reči, da je verouk odprt za vse, k zakramentom pa lahko pristopijo samo otroci, ki so na to res pripravljeni. Danes gredo denimo vsi veroučenci v 8. in/ali 9. razredu k birmi. Pravim, da po tekočem traku ustvarjamo birmance. Če komu, ki ne prihaja redno k verouku, rečeš, da ne bo smel k birrni, vidiš, da ima občutek, da mu to pripada, čeprav ni pokazal neke pripravljenosti na sodelovanje. Birmo tisti, ki niso osebno verni, razumejo kot neko magično dejanje. Ali bo zdaj Sveti Duh prišel, ker je škof na čelo mlademu birmancu pomazal sveto krizmo, čeprav nima kandidat prav nobene vere? Po mojem teološkem razumevanju - ne. Za delovanje zakramenta sta potrebna vera in sodelovanje birmanca. Mislim, da bi morali tudi v Cerkvi izkazati spoštovanje do zakramentov, do svetih reči. Če pa nekdo tega ne spoštuje, tudi odnosa ne more ustvariti. Kdaj bi za te ljudi naredili več: če jim poskusimo oznaniti Jezusa in jim, če ga ne sprejmejo, spoštljivo razložimo, da še niso pripravljeni na zakramente, ali če jim preprosto "damo" obhajilo in birmo in jih pustimo, da odidejo?"
Ali ne velja, da ima zakrament moč tudi sam po sebi?
"Vsa moč zakramenta izhaja iz Boga in ne sama iz sebe, zakrament deluje v povezavi z mojo vero. Božjo milost pa lahko v življenju sprejmeš samo, če sprejmeš Boga. Če niso verni ne starši in ne otroci, zakaj k obhajilu in birmi? Ali mislite, da se Bog ne bi mogel pozneje razodeti temu človeku tudi izven teh naših ustaljenih poti? Če bo dobil posvečeno hostijo, ne bo avtomatsko veren. To vam povem iz izkušenj po 25 letih duhovništva. Če bi zakrament deloval sam po sebi ne glede na voljo človeka, bi imeli cerkve polne, ker bi birmanci ostali, a Bog ne more prek svobodne volje posameznika. Zato je današnji način podeljevanja zakramentov past, ki smo si jo sami nastavili."
"Pomanjkljivost je v tem, da je naravnan na šolski sistem. V času prvih kristjanov so kristjani oznanjali Jezusa Kristusa, tisti, ki so ta nauk slišali in sprejeli, po zgledu prvih kristjanov sprejeli Jezusa v srce, pa so se krstili in stopili na pot učenčevstva, kateheze in se začeli učiti o Jezusu. Najprej je bilo torej spreobrnjenje, odnos, vera, nato pa znanje. Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz. Ko starši in tudi stari starši niso več v stiku s Cerkvijo in vero, pa tudi po malo bolj tradicionalnih vaseh, kjer večina otrok še vedno hodi k verouku, mnogi hodijo samo zato, ker je to pač nekaj običajnega. Staršev ni nikjer zraven. Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje. Zgodilo se mi je, da se je en dedek vzremirjal, da otroke učimo moliti. Srečal pa sem tudi mamico, ki se ji je zdela sveta spoved pred prvim svetim obhajilom povsem nepotrebna in tudi neobičajna."
Kako ocenjujete pripravo na zakramente?"Mislim, da bi bilo treba ločiti verouk in pripravo na zakramente. Vsaj za nekaj časa bi bilo treba narediti rez in reči, da je verouk odprt za vse, k zakramentom pa lahko pristopijo samo otroci, ki so na to res pripravljeni. Danes gredo denimo vsi veroučenci v 8. in/ali 9. razredu k birmi. Pravim, da po tekočem traku ustvarjamo birmance. Če komu, ki ne prihaja redno k verouku, rečeš, da ne bo smel k birrni, vidiš, da ima občutek, da mu to pripada, čeprav ni pokazal neke pripravljenosti na sodelovanje. Birmo tisti, ki niso osebno verni, razumejo kot neko magično dejanje. Ali bo zdaj Sveti Duh prišel, ker je škof na čelo mlademu birmancu pomazal sveto krizmo, čeprav nima kandidat prav nobene vere? Po mojem teološkem razumevanju - ne. Za delovanje zakramenta sta potrebna vera in sodelovanje birmanca. Mislim, da bi morali tudi v Cerkvi izkazati spoštovanje do zakramentov, do svetih reči. Če pa nekdo tega ne spoštuje, tudi odnosa ne more ustvariti. Kdaj bi za te ljudi naredili več: če jim poskusimo oznaniti Jezusa in jim, če ga ne sprejmejo, spoštljivo razložimo, da še niso pripravljeni na zakramente, ali če jim preprosto "damo" obhajilo in birmo in jih pustimo, da odidejo?"
Ali ne velja, da ima zakrament moč tudi sam po sebi?"Vsa moč zakramenta izhaja iz Boga in ne sama iz sebe, zakrament deluje v povezavi z mojo vero. Božjo milost pa lahko v življenju sprejmeš samo, če sprejmeš Boga. Če niso verni ne starši in ne otroci, zakaj k obhajilu in birmi? Ali mislite, da se Bog ne bi mogel pozneje razodeti temu človeku tudi izven teh naših ustaljenih poti? Če bo dobil posvečeno hostijo, ne bo avtomatsko veren. To vam povem iz izkušenj po 25 letih duhovništva. Če bi zakrament deloval sam po sebi ne glede na voljo človeka, bi imeli cerkve polne, ker bi birmanci ostali, a Bog ne more prek svobodne volje posameznika. Zato je današnji način podeljevanja zakramentov past, ki smo si jo sami nastavili."
