KRIŠTOFOVA NEDELJA – POT K LJUDEM NE ZASE – ZA VSE LJUDI
V naših življenjih se lahko zgodi, da se v nas naseli domišljavost, nadutost, objestnost. Te človekove lastnosti niso dobre za sožitje z ljudmi. Korak naprej je hotenje biti neodvisen od drugih. Zapremo se v krog samosrediščnosti. Zrelost in odraslost pa se kaže v preraščanju samega sebe. To bogati naše življenje in življenje ljudi okoli nas.
Abrahamov zgled skrbi za dobre ljudi v Sodomi, ki ga pripelje do pogajanja z Bogom, je zgled življenja iz vere. Mar mu je bilo potrebno, da se je zanimal za verjetno bogato vendar precej izprijeno mesto? Postavljeni smo v ta na prvi pogled izrojen svet. Lahko najdemo veliko izgovorov, opravičil. 
Potrebna je vztrajnost in pogum upreti se vsemu izmaličenemu, ki postaja del sodobnega časa. Besede iz Jezusovih ust nas spodbujajo: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde;« Vse kar prejemamo, vse kar najdemo, ne skrivajmo zase. Namenjeno je vsem ljudem, še posebej ljudem v razčlovečenem stoletju. Ob zgledu sv. Krištofa, ki je pomagal ljudem preko reke, se nehote spomnim Velike noči v letu 2022. Pot k ljudem je vodila preko mostu, ki je bil uničen. Potrebno je bilo zabresti v vodo do kolen (in čez) ter priti k 
ljudem, ki so čakali na mašo. Ni nujno bresti po vodi, vsekakor pa je potrebno, da presegamo samega sebe na poti k ljudem. Bog prihaja tudi danes k ljudem. Potrebuje naša srca, naše roke, naše noge, da pride do človeka. On je med nami: če nismo zaprli svojih src, če naše roke ne grabijo samo zase, če naše noge niso pozabile na pot k človeku. Sv. Krištof ni samo nekdo, ki nas skrivnostno varuje pred raznimi nesrečami. Vsako leto na Krištofovo nedeljo naj se ob njegovem zgledu osveži in okrepi naša vera. Vera pomeni življenje iz vere, življenje, ki ima pogum se pogovarjati in pogajati z Bogom 
(kot preroki in očaki v svetem pismu). Dobro je videti ljudi okoli sebe, njihove stiske, težave. In ne pozabimo, da imamo noge tudi za to, da gremo k drugemu človeku. Vsak po svoje lahko pomaga, da ne bo pozabljen noben človek, kjerkoli po svetu. Pravo življenje je samo življenje med ljudmi in z ljudmi, za človeka in njegovo dostojanstvo.
SV. KRIŠTOF, ZAVETNIK ŠOFERJEV, POPOTNIKOV
Po nekaterih virih naj bi bil Krištof doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo najvišjemu gospodu. Zmenil se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Nekoč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof.
Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec.
Abrahamov zgled skrbi za dobre ljudi v Sodomi, ki ga pripelje do pogajanja z Bogom, je zgled življenja iz vere. Mar mu je bilo potrebno, da se je zanimal za verjetno bogato vendar precej izprijeno mesto? Postavljeni smo v ta na prvi pogled izrojen svet. Lahko najdemo veliko izgovorov, opravičil. Potrebna je vztrajnost in pogum upreti se vsemu izmaličenemu, ki postaja del sodobnega časa. Besede iz Jezusovih ust nas spodbujajo: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde;« Vse kar prejemamo, vse kar najdemo, ne skrivajmo zase. Namenjeno je vsem ljudem, še posebej ljudem v razčlovečenem stoletju. Ob zgledu sv. Krištofa, ki je pomagal ljudem preko reke, se nehote spomnim Velike noči v letu 2022. Pot k ljudem je vodila preko mostu, ki je bil uničen. Potrebno je bilo zabresti v vodo do kolen (in čez) ter priti k ljudem, ki so čakali na mašo. Ni nujno bresti po vodi, vsekakor pa je potrebno, da presegamo samega sebe na poti k ljudem. Bog prihaja tudi danes k ljudem. Potrebuje naša srca, naše roke, naše noge, da pride do človeka. On je med nami: če nismo zaprli svojih src, če naše roke ne grabijo samo zase, če naše noge niso pozabile na pot k človeku. Sv. Krištof ni samo nekdo, ki nas skrivnostno varuje pred raznimi nesrečami. Vsako leto na Krištofovo nedeljo naj se ob njegovem zgledu osveži in okrepi naša vera. Vera pomeni življenje iz vere, življenje, ki ima pogum se pogovarjati in pogajati z Bogom (kot preroki in očaki v svetem pismu). Dobro je videti ljudi okoli sebe, njihove stiske, težave. In ne pozabimo, da imamo noge tudi za to, da gremo k drugemu človeku. Vsak po svoje lahko pomaga, da ne bo pozabljen noben človek, kjerkoli po svetu. Pravo življenje je samo življenje med ljudmi in z ljudmi, za človeka in njegovo dostojanstvo.
SV. KRIŠTOF, ZAVETNIK ŠOFERJEV, POPOTNIKOV
Po nekaterih virih naj bi bil Krištof doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo najvišjemu gospodu. Zmenil se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Nekoč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof.
Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec.
