Sinoda o sinodalnosti 2021 – 2023 v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Glavni namen je poslušanje različnih glasov na terenu, da bi vsakdo lahko kaj prispeval v posvetovanju vesoljne Cerkve. Smernice za prvo fazo posvetovanja so obsežene v t.im. Pripravljalnem dokumentu in v priročniku Vademekum. V tem in drugih člankih so objavljeni izbrani izseki iz obeh dokumentov, ki imajo poseben praktičen pomen za izvedbo posvetovanja.S sklicem te sinode papež Frančišek vabi celotno Cerkev k premišljevanju o odločilni tematiki za njeno življenje in poslanstvo: »Prav pot sinodalnosti je tisto, k čemur Bog vabi Cerkev tretjega tisočletja«. Po sledeh prenove Cerkve, ki jo je predlagal drugi vatikanski koncil, je ta skupna hoja hkrati dar in naloga. Če se skupaj ozremo na do sedaj prehojeno pot, se lahko različni člani Cerkve pod vodstvom Svetega Duha veliko naučimo iz medsebojnih izkušenj in pogledov (PD, 1). Razsvetljeni z Božjo besedo in združeni v molitvi bomo sposobni razločevati procese za iskanje Božje volje in hojo po poti, na katero nas kliče Bog v smeri globljega občestva, polnejšega sodelovanja in večje odprtosti za izpolnjevanje svojega poslanstva v svetu. Mednarodna teološka komisija (MTK) sinodalnost opisuje tako: »›Sinoda‹ je starodavna in častitljiva beseda v izročilu Cerkve, katere pomen se opira na najgloblje vsebine razodetja. /…/ Nakazuje pot, po kateri skupaj hodi Božje ljudstvo. Prav tako pa se nanaša na Gospoda Jezusa, ki se predstavlja kot ›pot, resnica in življenje‹ (Jn 14,6), in na dejstvo, da so kristjane, njegove učence, sprva imenovali ›privrženci poti‹ (prim. Apd 9,2; 19,9.23; 22,4; 24,14.22). Sinodalnost predvsem označuje posebni slog, ki je značilen za življenje in poslanstvo Cerkve, saj izraža njeno naravo Božjega ljudstva, ki hodi skupaj in se zbira v občestvu na povabilo Gospoda Jezusa v moči Svetega Duha, da bi oznanjalo evangelij. Sinodalnost bi se torej morala izražati v običajnem življenju in delovanju Cerkve.«V tem smislu sinodalnost omogoča celotnemu Božjemu ljudstvu skupno hojo v poslušanju Svetega Duha in Božje Besede, za sodelovanje pri poslanstvu Cerkve v občestvu, ki ga Kristus utemeljuje med nami. Ta skupna hoja je nedvomno najučinkovitejši način pričevanja in udejanjanja narave Cerkve kot potujočega in misijonarskega Božjega ljudstva (PD, 1). Celotno Božje ljudstvo je po krstu soudeleženo pri skupnem dostojanstvu in poklicu. V moči krsta smo vsi poklicani, da dejavno sodelujemo v življenju Cerkve. V župnijah, v majhnih krščanskih skupnostih, v laiških gibanjih, v redovnih skupnostih in v drugih oblikah občestva smo žene in možje, mladi in stari povabljeni, da se med seboj poslušamo, da bi slišali spodbude Svetega Duha, ki prihaja, da bi usmerjal naša človeška prizadevanja, oživljal in poživljal Cerkev ter nas vodil v globlje občestvo v smeri našega poslanstva v svetu. Medtem ko Cerkev stopa na sinodalno pot, moramo vložiti vse svoje moči, da se ukoreninimo v izkušnjah pristnega poslušanja in razločevanja ter postanemo Cerkev, kakršno želi Bog.Sinodalni proces usmerja temeljno vprašanje: Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do vesoljne) uresničuje »skupna hoja«, ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij? H katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rastli kot sinodalna Cerkev?
Trije ključni poudarki
Občestvo Skupaj se hranimo ob poslušanju Božje besede, obhajanju evharistije, iz živega izročila Cerkve. SodelovanjeK temu, da sodelujemo, smo povabljeni vsi. Vsi lahko delamo za dobro Cerkve z darovi, ki smo jih prejeli od Svetega Duha. Poslanstvo Naše poslanstvo je, da Boga "nosimo" v svet, da se trudimo, da bi preko nas, našega življenja, ljudje, ki jih srečujemo, spoznali Boga.
Teme za razmišljanje
1. TOVARIŠI NA POTI V Cerkvi in družbi smo drug ob drugem na isti poti. Kdo v naši krajevni Cerkvi ›hodi skupaj‹? Kdo so tisti, ki so od Cerkve oddaljeni? Kako smo poklicani, da rastemo kot tovariši? Katere osebe ali skupine so ostale na obrobju? 2. POSLUŠATI Prvi korak je poslušanje, vendar moramo najprej brez predsodkov odpreti um in srce. Kako nam Bog govori po glasovih, ki jih včasih prezremo? Kako poslušamo laike, zlasti ženske in mlade? Kaj nam pri poslušanju pomaga ali nas ovira? Kako dobro poslušamo tiste na obrobju? Kako vključujemo prispevek posvečenih mož in žena? Kaj nas omejuje pri poslušanju zlasti tistih, ki imajo drugačne poglede kot mi? Koliko prostora dajemo glasovom manjšin, zlasti ljudem, ki živijo v revščini, na obrobju ali so socialno izključeni? 3. JASNO SPREGOVORITI Vsi so povabljeni k pogumnemu in neustrašnemu govoru (parrhesia), torej z vključevanjem svobode, resnice in ljubezni. Kaj omogoča oziroma ovira pogumno, odkrito in odgovorno izražanje mnenja v naši krajevni Cerkvi in družbi? Kdaj in kako lahko povemo, kaj nam je pomembno? Kako deluje odnos s krajevnimi mediji (ne samo katoliškimi mediji)? Kdo govori v imenu krščanske skupnosti in kako te ljudi izbiramo? 4. PRAZNOVATI »Skupna hoja« je mogoča le, če temelji na skupnem poslušanju Božje besede in obhajanju evharistije. Kako molitev in liturgično obhajanje navdihujeta in usmerjata naše skupno življenje in poslanstvo v naši skupnosti? Kako navdihujeta najpomembnejše odločitve? Kako spodbujamo dejavno sodelovanje vseh vernikov v bogoslužju? Koliko prostora je namenjenega opravljanju služb lektorja in akolita? 5. SOODGOVORNI V NAŠEM SKUPNEM POSLANSTVU Sinodalnost je v službi poslanstva Cerkve, v katerem so poklicani sodelovati vsi njeni člani. Kako so krščeni poklicani k dejavni udeležbi v poslanstvu misijonarskih učencev? Kaj krščenemu preprečuje, da bi bil dejaven v poslanstvu? Katera področja poslanstva zanemarjamo? Kako skupnost podpira svoje člane, ki se zavzemajo za služenje v družbi (družbena in politična zavzetost, v znanstvenem raziskovanju in poučevanju, v spodbujanju socialne pravičnosti, v zaščiti človekovih pravic in v skrbi za skupni dom itd.)? Kako Cerkev pomaga tem članom, da živijo svoje služenje družbi kot poslanstvo? Kako poteka razločevanje v odločitvah, povezanih s poslanstvom, in kdo sodeluje pri tem? 6. DIALOG V CERKVI IN DRUŽBI Za dialog sta potrebni vztrajnost in potrpežljivost, vendar omogoča medsebojno razumevanje. Koliko se različni ljudje v naši skupnosti srečujejo, da bi vzpostavljali dialog? Kateri so kraji in načini dialoga v naši krajevni Cerkvi? Kako spodbujamo sodelovanje s sosednjimi škofijami, z redovnimi skupnostmi na našem območju, z laičnimi združenji in gibanji itd.? Kako se lotevamo razhajanj v viziji, konfliktov in težav? Katerim posebnim vprašanjem v Cerkvi in družbi moramo posvetiti več pozornosti? Kakšne izkušnje v dialogu in skupnem prizadevanju imamo z verniki drugih religij in z neverniki? Kako se Cerkev pogovarja in uči od drugih družbenih sektorjev: sveta politike, ekonomije, kulture, civilne družbe, revnih? 7. EKUMENIZEM Dialog med kristjani različnih veroizpovedi, ki jih združuje en krst, ima posebno mesto na sinodalni poti. Kakšne odnose ima naša cerkvena skupnost s člani drugih krščanskih veroizpovedi? Kaj imamo skupnega in kako hodimo skupaj? Katere sadove smo nabrali ob tej »skupni hoji«? Katere težave se pojavljajo? Kako lahko naredimo naslednji skupni korak naprej? 8. OBLAST IN SODELOVANJE Sinodalna Cerkev je sodelujoča in soodgovorna. Kako naša cerkvena skupnost določa cilje, ki jih želimo doseči, pot, po kateri jih bomo dosegli, in korake, ki jih moramo storiti? Kako se v naši krajevni Cerkvi izvaja oblast? Katere prakse timskega dela in soodgovornosti imamo? Kdo je zadolžen za vrednotenje in kako poteka? Kako se spodbuja služenje laikov in prevzemanje odgovornosti s strani vernikov? Kako delujejo sinodalni organi na ravni krajevne Cerkve (pastoralni sveti v župnijah in škofijah, duhovniški svet itd.)? Imajo rodovitne izkušnje? Kako lahko pri svojem sodelovanju in vodenju spodbujamo bolj sinodalni pristop? 9. RAZLOČEVATI IN ODLOČATI V sinodalnem slogu se odločitve sprejemajo z razločevanjem tega, kar Sveti Duh govori po našem celotnem občestvu. Katere postopke in metode uporabljamo za sprejemanje odločitev? Kako jih lahko izboljšamo? Kako spodbujamo sodelovanje pri odločanju v hierarhično strukturiranih skupnostih? Ali nam naše metode odločanja pomagajo poslušati celotno Božje ljudstvo? Kakšen je odnos med posvetovanjem in odločanjem in kako ju uresničujemo? S katerimi orodji spodbujamo transparentnost in odgovornost? Kako lahko rastemo v skupnem duhovnem razločevanju? 10. VZGAJATI SE ZA SINODALNOST Sinodalnost vključuje dovzetnost za spremembe, vzgojo in trajno učenje. Kako naša cerkvena skupnost vzgaja ljudi, da so bolj sposobni »hoditi skupaj«, poslušati drug drugega, sodelovati v poslanstvu in v dialogu? Kakšno vzgojo ponujamo za razločevanje in izvajanje oblasti na sinodalni način?Tukaj si preberite še:Sinoda o sinodalnosti: Kako bo Cerkev odgovorila na izzive današnjega časa?Celotna vsebina poročila
Dobrodošli na spletni strani župnije Šmarje - Sap.
Na prejemanje naših novic se lahko naročite tukaj. Najdete nas tudi na Facebooku.
S sklicem te sinode papež Frančišek vabi celotno Cerkev k premišljevanju o odločilni tematiki za njeno življenje in poslanstvo: »Prav pot sinodalnosti je tisto, k čemur Bog vabi Cerkev tretjega tisočletja«. Po sledeh prenove Cerkve, ki jo je predlagal drugi vatikanski koncil, je ta skupna hoja hkrati dar in naloga. Če se skupaj ozremo na do sedaj prehojeno pot, se lahko različni člani Cerkve pod vodstvom Svetega Duha veliko naučimo iz medsebojnih izkušenj in pogledov (PD, 1). Razsvetljeni z Božjo besedo in združeni v molitvi bomo sposobni razločevati procese za iskanje Božje volje in hojo po poti, na katero nas kliče Bog v smeri globljega občestva, polnejšega sodelovanja in večje odprtosti za izpolnjevanje svojega poslanstva v svetu. Mednarodna teološka komisija (MTK) sinodalnost opisuje tako:
»›Sinoda‹ je starodavna in častitljiva beseda v izročilu Cerkve, katere pomen se opira na najgloblje vsebine razodetja. /…/ Nakazuje pot, po kateri skupaj hodi Božje ljudstvo. Prav tako pa se nanaša na Gospoda Jezusa, ki se predstavlja kot ›pot, resnica in življenje‹ (Jn 14,6), in na dejstvo, da so kristjane, njegove učence, sprva imenovali ›privrženci poti‹ (prim. Apd 9,2; 19,9.23; 22,4; 24,14.22). Sinodalnost predvsem označuje posebni slog, ki je značilen za življenje in poslanstvo Cerkve, saj izraža njeno naravo Božjega ljudstva, ki hodi skupaj in se zbira v občestvu na povabilo Gospoda Jezusa v moči Svetega Duha, da bi oznanjalo evangelij. Sinodalnost bi se torej morala izražati v običajnem življenju in delovanju Cerkve.«
V tem smislu sinodalnost omogoča celotnemu Božjemu ljudstvu skupno hojo v poslušanju Svetega Duha in Božje Besede, za sodelovanje pri poslanstvu Cerkve v občestvu, ki ga Kristus utemeljuje med nami. Ta skupna hoja je nedvomno najučinkovitejši način pričevanja in udejanjanja narave Cerkve kot potujočega in misijonarskega Božjega ljudstva (PD, 1). Celotno Božje ljudstvo je po krstu soudeleženo pri skupnem dostojanstvu in poklicu. V moči krsta smo vsi poklicani, da dejavno sodelujemo v življenju Cerkve. V župnijah, v majhnih krščanskih skupnostih, v laiških gibanjih, v redovnih skupnostih in v drugih oblikah občestva smo žene in možje, mladi in stari povabljeni, da se med seboj poslušamo, da bi slišali spodbude Svetega Duha, ki prihaja, da bi usmerjal naša človeška prizadevanja, oživljal in poživljal Cerkev ter nas vodil v globlje občestvo v smeri našega poslanstva v svetu. Medtem ko Cerkev stopa na sinodalno pot, moramo vložiti vse svoje moči, da se ukoreninimo v izkušnjah pristnega poslušanja in razločevanja ter postanemo Cerkev, kakršno želi Bog.
Sinodalni proces usmerja temeljno vprašanje: Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do vesoljne) uresničuje »skupna hoja«, ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij? H katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rastli kot sinodalna Cerkev?
.png)