Cerkev kot zakrament
Vsi poznamo sedem zakramentov: krst, birmo, evharistijo, spoved, zakon, mašniško posvečenje in bolniško maziljenje. Toda ali ste vedeli, da obstajata še dva? Ste vedeli tudi, da sta ta dva, čeprav ne spadata med "uradno sedmerico", vir sedmih zakramentov in osnovni razlog, da sedmerica sploh obstaja?
Ta zakramenta nista bogoslužni dejanji, kot sta krst in birma. Sploh nista nekaj, kar delamo. Prvi je posameznik, drugi pa skupina ljudi. Prvi je večen, drugi pa obsega več stoletij. Prvi je v nebesih, drugi pa na zemlji. Prvi je človeški in božji, drugi pa človeški, vendar prežet z božjo milostjo.
Ste že ugotovili, za kaj gre? Prvi je Jezus, drugi pa Cerkev. Čeprav se zdi kot besedna igra, ko Jezusa in Cerkev označimo kot zakramenta, ti besedi vsebujeta nekaj nadvse pomembnih resnic naše vere - resnic, ki nam bodo pomagale globlje spoštovati Cerkev. Zato si oglejmo, kaj vse to pomeni.
Tradicionalni opis zakramenta se glasi, da je zunanje znamenje notranje milosti, ki nam jo Gospod namenja, da se posvetimo. Zakrament ni samo znamenje ali ponazoritev, ampak dejansko prinaša to, kar predstavlja. Polivanje človeka z vodo ponazarja notranje očiščenje duše, zakrament krsta pa človeka resnično očisti izvirnega greha. Podobno tudi škof, ko nekoga mazili, reče: "Prejmi Svetega Duha", sveta krizma, ki jo uporabi za maziljenje, v resnici prinese globlje izlitje Svetega Duha v življenju tega človeka.
Bog po zakramentih dela to, kar je vedno počel. Uporablja vsakdanje stvari - kruh, vodo, olje, vino - in vsakdanje besede -, da nam naklanja milosti. Skozi vse Sveto pismo vidimo, kako je Bog uporabljal otipljive, vidne reči našega sveta, da nam je razodeval skrivnosti in načrte. Z Mojzesom je govoril v gorečem grmu. Z mavrico nas je spomnil na svoje obljube. Zapovedi je zapisal na kamniti tabli, za prebivališče pa si je izbral zlato skrinjo.
Vse božje besede, dejanja in znamenja, o katerih beremo v Stari zavezi, imajo v sebi nekaj zakramentalnega. Vse veličastvo stvarstva - ptice, drevesa, nebo in zvezde - je zakramentalno. Lahko bi celo rekli, da je nekaj zakramentalnega tudi v prebiranju Svetega pisma, molitvi rožnega venca in ljubeči pomoči drugim. Vse to nam razodeva božjo bližino in njegove misli. Vse to nas lahko zbliža z njim.
Sedem zakramentov ne izstopa, ker bi bill edini naćini božjega delovanja, ampak ker so temelj vsega našega življenja v Kristusu. Brez njiih bi veliko težje sprejemali božjo milost na vse druge načine, ki nam jih namenja.
Vse to govorjenje o zakramentih lahko zveni teoretično. Vendar ima tudi praktično plat. Bolj ko bomo na Cerkev gledali kot na zakrament Kristusove navzočnosti na svetu, bolj nas bo to spodbujalo, da bomo preverili svoj odnos do nje.
Najprej se vprašajmo: "Sem dopustil, da sta me prevzela ozkogledost in nespoštovanje do Cerkve? Sem ji pripisal zgolj človeške lastnosti? Sem zaradi nedavnih novic o težavah in škandalih pozabil, da je Kristusova nevesta?" Če opazimo, da nam tak pristop zamegljuje misli ali dejanja, se pokesajmo in prosimo Boga, naj nam okrepi pogled na Cerkev.
Vprašajmo se tudi: "Ali ljubim Cerkev, kakor jo ljubi Jezus?" Apostol Pavel je v Pismu Efežanom zapisal, da je Jezus vzljubil Cerkev.
Po Pavlovih besedah Cerkev ni nič manj kot ljubljena, poveličana Kristusova nevesta. Kakor se Jezus veseli neveste, želi, da bi ga tudi mi posnemali. Reči nam hoče: "Lepa je in sveta. Niti peklenska vrata je ne morejo premagati." Vemo, da nihče med nami ne dosega lepote in popolnosti, ki jo Jezus vidi v Cerkvi. Toda nikogaršnje napake in grehi nam ne bi smeli preprečiti, da bi jo ljubili in cenili. Navsezadnje, kakor je Pavel jasno povedal, Cerkev presega vse nas.
Svetemu božjemu ljudstvu pripadamo! Ta čudovita čast nam prinaša množico milosti pa tudi veliko odgovornost. Sprejmimo vse, kar nam Jezus želi dati po svoji Cerkvi. Odprimo srca milosti, ki ima moč, da nam spreobrača srca in spreminja svet!
