Utrinek iz škofovih besed

Upati smemo, da je obdobje najhujših epidemioloških omejitev za nami. Sicer pred virusom verjetno ne bomo več varni, kakor smo bili pred izbruhom epide­mije, vendar bo stanje toliko obvladano, da se bo dalo vsaj približno normalno živeti in delovati. Politiki in ekonomisti govorijo zato sedaj o »okrevanju«, ki nas kot naloga čaka v bližnji prihodnosti. To navajajo kot najnujnejšo nalogo in v to države namenjajo velikanska sredstva, ki gredo v tisoče milijard.

»Okrevanje« bo potrebno tudi v naši pastoralni dejavnosti. Velik del najbolj bistvenih dejavnosti smo bili prisiljeni skrčiti. Ne samo da smo morali omejiti praznovanja, ki nas ob veliki noči popeljejo k središču naše vere, k utemeljujočim dogodkom krščanstva, tudi nedeljska bogoslužja in verski pouk mladih rodov so potekali drugače, v nižji prestavi, brez običajnih osebnih stikov. Tisti od naših vernikov, katerih vera je bolj brlela kakor močno žarela, so bili v nevarnosti, da se zaradi zmanjšanega dotoka kisika in goriva utrne. Tako kot v vsaki preizkušnji tudi v tej zdržijo in preživijo samo močni in krepki. Med svojimi verniki imamo tudi šibke v veri in kot dobre pastirje nas najbolj skrbijo. Njihova šibkost nam ni v opravičilo, ampak prej v dodatno odgovornost.

Seveda je veliko odvisno od tega, kako smo bili iznajdljivi med omejitvenimi ukrepi in se potrudili za drugačne možnosti, ki so se kljub vsemu odpirale. Od tega bo tudi v prihodnosti veliko odvisno. Če smo ohranili stik s svojimi verniki, Četudi je bil ta samo na daljavo (»online«), ga bo lažje obnoviti v polnosti kakor tam, kjer je popolnoma izpadel, ker nismo naredili vsega, kar bi lahko. Od naše iznajdljivosti je bilo precej odvisno, koliko je župnija tudi med epidemijo delovala kot skupnost verujočih. Pa s hvalevredno delavno­stjo in iznajdljivostjo nikakor ne enačim moralno sporne neodgovornosti in slabega zgleda kršenja in omalovaževanja ukrepov.

Ne smemo pričakovati, da se bo z odpravo najstrožjih omejitev samo od sebe vse povrnilo v staro stanje. Kakor gospodarstveniki in politiki načrtujejo »okrevanje«, bi ga morali tudi mi v Cerkvi. Na potezi niso samo naše pastoral­ne službe in katehetski uradi, ampak vsak, ki nosi pastoralno odgovornost za Božje ljudstvo. Ali nas to ne spominja na vrnitev ostanka izvoljenega ljudstva iz babilonskega pregnanstva? Judovski povratniki so našli bolj klavrno stanje, vendar niso pokazali kakšne posebne zagretosti za versko življenje, pač pa prej za »okrevanje« svojih zasebnih polj. Nekaj podobnega bi se zgodilo tudi nam, če bi »okrevalo« samo gospodarstvo, ker ga vodi gmotni interes, ne pa tudi versko življenje, ki ga vodi »gorečnost za Božjo hišo«.

msgr. dr. Anton Stres nadškof v pokoju