Skrivnost cerkve
Cerkev je ena. Krščeni so namreč na skrivnosten način združeni s Kristusom in v moči Svetega Duha oblikujejo njegovo skrivnostno telo. Najvišji vzor in počelo te skrivnosti je edinost trojice oseb v Bogu - Očeta in Sina v Svetem Duhu. V teku zgodovine so to edinost prizadeli številni razkoli; kljub temu pa neizčrpni trinitarični vir edinosti priganja Cerkev k vedno globljemu uresničenju občestvene edinosti, kot jo je izžarevala prvotna krščanska skupnost. Tu je tudi vir ekumenskega dialoga, saj se vsi kristjani zavedajo, da je temelj občestvene edinosti Cerkve v troedinem Bogu. Cerkev je tudi sveta. V svetopisemskem izrazoslovju ta izraz pomeni moralno svetost življenja in delovanja; še prej pa je ta pojem povezan s posvečenjem, ki ga Bog uresničuje z izvolitvijo svojega ljudstva in z milostjo, ki mu jo daje. To je torej božja navzočnost, ki jo skupnost verujočih »posvečuje v resnici«, kot piše evangelist Janez. Najvišje znamenje te božje navzočnosti pa je evharistija.
Cerkev je tudi katoliška, poslana, da oznanja Kristusa vsemu svetu. »Potujoča Cerkev je po svoji naravi 'misijonarska', saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in v poslanosti Svetega Duha. Ta načrt priteka iz ljubezni Boga Očeta, iz katerega se rojeva Sin in po Sinu izhaja Sveti Duh; ta nas je iz velike in usmiljene dobrotljivosti svobodno ustvaril ter milostno poklical, da bi bili deležni njegovega življenja in slave«, uči drugi vatikanski cerkveni zbor.
Končno je Cerkev apostolska. Apostolom je Kristus zapovedal: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal.« To poslanstvo obvezuje vso Cerkev, da z besedo in zakramenti izpolnjuje načrt, ki mu s pokorščino in ljubeznijo služi Kristus v slavo Očeta, ki ga je poslal, da bi se vesoljni človeški rod izoblikoval v eno božje ljudstvo, zrasel v eno Kristusovo telo in zgradil v en tempelj Svetega Duha.
