Ob birmi v naši župniji
Dragi starši birmancev, botri in sorodniki! Tudi letos bo v naši župniji birma in med birmanci bo tudi vaš otrok. Potrditev Svetega Duha bo dan pred letošnjim praznikom binkošti prejelo 38 mladih fantov in deklet. S krstom je vsak postal sin, hči katoliške Cerkve. V veri ste ga vzgajali, ob vas se je seznanil s prvimi znamenji vere, ponavljajoč za vami se je naučil prvih molitev. Skupaj z vami je prvič prestopil prag božje hiše in po vaši želji je pri verouku skupaj z prijatelji začel spoznavati svet Božjih skrivnosti. Spremljali ste ga k njegovi prvi spovedi in prvemu svetemu obhajilu in sedaj še k sveti birmi. Večina vaših birmanskih pripravnikov je v burnem prehodu iz otroštva v mladost in odraslost. Pubertetno obdobje ne povzroča veliko težav samo staršem in drugim vzgojiteljem, ampak tudi mladostnikom samim.
Otroški svet se jim podira, samostojnosti pa še dolgo ne bodo zmogli, čeprav je v njih velika želja po svobodi in neodvisnosti! Veroučna srečanja, obiskovanje nedeljske maše, prejemanje zakramentov in osebna ter družinska molitev – vse to je do neke mere pripomoglo, da bi se v neposredni pripravi na birmo čim bolj odprli za ta zakrament. V bistvu ne gre zgolj za pripravo na birmo, ampak na življenje. Ker je to življenje danes zelo zapleteno in za mladega človeka nevarno, mu želimo skupaj pomagati, da bi prebrodil najtežja, najstniška leta brez prehudih ran in življenjskih zablod.
V tem prehodnem obdobju prihaja Cerkev naproti z zakramentom birme – potrditve v veri. Po župnijah se običajno na različne načine trudijo, da bi pripravniki izpolnili vsaj temeljne pogoje za pripravo na birmo; redna udeležba pri nedeljski maši, sodelovanje pri bogoslužju in nekaterih župnijskih opravilih, rednem obisku in sodelovanju pri verouku, birmanskih skupinah in duhovnih vajah. Letos, ko zaradi epidemioloških razlogov v pripravljalnem letu na birmo tega ni bilo možnosti v polnosti uresničiti, se morda še bolj sprašujemo o veri naših birmancev. Radi bi jim zaželeli več trdnosti v veri, neomajnosti v upanju in širine v ljubezni do Boga. Nevarnost je namreč, da se bo, kljub veliko lepim besedam o pripravi in obljubam o zvestobi in sodelovanju v cerkvi, ki jih bodo morda izrekli birmanci birmovalcu, že dan po birmi dotlej polna cerkev začela prazniti. Ker marsikaterega obraza ne bo nikoli več, bo marsikdo lahko upravičeno menil, da je birma za nekatere »svečano slovo od Cerkve in vere«.
Vera namreč danes ni samo nekaj zunanjega, ampak predstavlja vedno bolj vprašanje: biti ali ne biti? Ko se bo vaš otrok pri tridesetih ali štiridesetih letih morda srečal z nerešljivimi problemi, bo zaživel spomin na otroška in mladostna leta. Takrat bo pomembno, da bo vedel za tisto »roko«, Jezusa Kristusa, ki mu je ponujena, tudi ko vse drugo odpove. Jezus je prihod Svetega Duha obljubljal v evangeliju. Vemo, da se je napoved začela uresničevati prav na Binkošti, ko je Bog poslal svojega božjega Duha na mlado Cerkev, da ji da potrebnega poleta in moči v preizkušnjah, ki so jo čakale. Tako je diakon Filip navdušeno oznanjal vstalega Kristusa v napol poganski Samariji in tam krstil prve spreobrnjence. Za njim sta iz Jeruzalema prišla apostola Peter in Janez in zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha. Polagala sta nanje roke in Sveti Duh je v polnosti prišel nanje. To je bila prva znana birma v zgodovini Cerkve.
Na zakrament birme pogosto gledamo preveč statično in mislimo, da je s podelitvijo zakramenta stvar končana – v resnici pa se glavno tedaj šele začenja. Birma predpostavlja krst, navezuje se nanj in gradi na njem. Kakor v naravnem redu življenja vse nastaja drugo iz drugega in dozoreva postopoma, podobno je tudi v nadnaravnem. Birma je nadaljevanje krsta in njegova polnost. Lahko bi jo torej imenovali zakrament krščanske zrelosti in odraslosti. Božje življenje, ki ga postanemo deležni pri krstu, mora v nas rasti in se razvijati. To rast okrepi prav podelitev Svetega Duha, ki se resda naseli že v novokrščencu, a nam je z birmo podeljen v obilnejši meri. Podaritev Svetega Duha, ki je bil Cerkvi poslan na prve Binkošti, se pri vsaki birmi raztegne na nove, mlade kristjane, da bi tudi oni postali nosilci odrešenjskega poslanstva celotne Cerkve. Z birmo jim je zaupana naloga širjenja vere in pričevanja za Boga.
Birma daje kristjanom neizrekljiv dar, samega, samega Svetega Duha, ki nas obogati s posebno močjo. On človeka razsvetljuje, ga posvečuje in vžiga v srcih ogenj svoje ljubezni. Vera v moč njegovega delovanja nam mora dajati pogum, vsemu krščanskemu občestvu pa odprtost za vsakogar, tudi za tiste, ki se vanj vračajo po dolgih letih odsotnosti. Pri tem se zavedajmo, da smo vsi potrebni Svetega Duha, saj brez njega nam bo Bog daleč, Kristus samo zgodovinska osebnost, evangelij mrtva črka, Cerkev navadna organizacija, avtoriteta v njej oblast, misijoni propaganda, bogoslužje klicanje duhov in krščanska morala pa zgolj suženjska morala. Pri birmi prejmemo »moč z višave«, dar Svetega Duha, da bi v nadnaravnem pogledu postali polnoletni. A te duhovne polnoletnosti ne prinese že sam prejem zakramenta. Milost svete birme se v dejanskem življenju šele polagoma razvija, uresničuje in dozoreva. Za to osebnostno, dejavno krščansko zrelost si bo birmanec moral vse življenje prizadevati – ob pomoči milosti, ki jo je pri birmi prejel ali dobil pravico do nje.
Srečanje birmovalca kanonika in arhidiakona msgr. mag. Francija Petriča z birmanci bo v sredo, 19. maja ob 18. uri, birma pa bo v soboto 22. maja ob 10. uri. Spoved birmancev pred birmo bo v sredo 19. maja ob 17. uri, spovedovati pa bo pomagal pater iz Stične, ki bo kasneje na voljo tudi za spoved staršev in botrov birmancev. Cerkev bo ob birmi v celoti rezervirana za birmance, njihove botre, starše in sorodnike. Celotna šmarska župnijska skupnost naj v tem času še posebej v molitvi priporoča birmance Bogu in jih izroča v varstvo Devici Mariji. Ob tem pa naj jim vedno daje zgled lepega in poštenega krščanskega življenja. Za vse to vam bodo birmanci kasneje hvaležni pa tudi Bog bo vaših iskrenih namenov vesel in vam po njih tudi povrnil.
Otroški svet se jim podira, samostojnosti pa še dolgo ne bodo zmogli, čeprav je v njih velika želja po svobodi in neodvisnosti! Veroučna srečanja, obiskovanje nedeljske maše, prejemanje zakramentov in osebna ter družinska molitev – vse to je do neke mere pripomoglo, da bi se v neposredni pripravi na birmo čim bolj odprli za ta zakrament. V bistvu ne gre zgolj za pripravo na birmo, ampak na življenje. Ker je to življenje danes zelo zapleteno in za mladega človeka nevarno, mu želimo skupaj pomagati, da bi prebrodil najtežja, najstniška leta brez prehudih ran in življenjskih zablod.
V tem prehodnem obdobju prihaja Cerkev naproti z zakramentom birme – potrditve v veri. Po župnijah se običajno na različne načine trudijo, da bi pripravniki izpolnili vsaj temeljne pogoje za pripravo na birmo; redna udeležba pri nedeljski maši, sodelovanje pri bogoslužju in nekaterih župnijskih opravilih, rednem obisku in sodelovanju pri verouku, birmanskih skupinah in duhovnih vajah. Letos, ko zaradi epidemioloških razlogov v pripravljalnem letu na birmo tega ni bilo možnosti v polnosti uresničiti, se morda še bolj sprašujemo o veri naših birmancev. Radi bi jim zaželeli več trdnosti v veri, neomajnosti v upanju in širine v ljubezni do Boga. Nevarnost je namreč, da se bo, kljub veliko lepim besedam o pripravi in obljubam o zvestobi in sodelovanju v cerkvi, ki jih bodo morda izrekli birmanci birmovalcu, že dan po birmi dotlej polna cerkev začela prazniti. Ker marsikaterega obraza ne bo nikoli več, bo marsikdo lahko upravičeno menil, da je birma za nekatere »svečano slovo od Cerkve in vere«.
Vera namreč danes ni samo nekaj zunanjega, ampak predstavlja vedno bolj vprašanje: biti ali ne biti? Ko se bo vaš otrok pri tridesetih ali štiridesetih letih morda srečal z nerešljivimi problemi, bo zaživel spomin na otroška in mladostna leta. Takrat bo pomembno, da bo vedel za tisto »roko«, Jezusa Kristusa, ki mu je ponujena, tudi ko vse drugo odpove. Jezus je prihod Svetega Duha obljubljal v evangeliju. Vemo, da se je napoved začela uresničevati prav na Binkošti, ko je Bog poslal svojega božjega Duha na mlado Cerkev, da ji da potrebnega poleta in moči v preizkušnjah, ki so jo čakale. Tako je diakon Filip navdušeno oznanjal vstalega Kristusa v napol poganski Samariji in tam krstil prve spreobrnjence. Za njim sta iz Jeruzalema prišla apostola Peter in Janez in zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha. Polagala sta nanje roke in Sveti Duh je v polnosti prišel nanje. To je bila prva znana birma v zgodovini Cerkve.
Na zakrament birme pogosto gledamo preveč statično in mislimo, da je s podelitvijo zakramenta stvar končana – v resnici pa se glavno tedaj šele začenja. Birma predpostavlja krst, navezuje se nanj in gradi na njem. Kakor v naravnem redu življenja vse nastaja drugo iz drugega in dozoreva postopoma, podobno je tudi v nadnaravnem. Birma je nadaljevanje krsta in njegova polnost. Lahko bi jo torej imenovali zakrament krščanske zrelosti in odraslosti. Božje življenje, ki ga postanemo deležni pri krstu, mora v nas rasti in se razvijati. To rast okrepi prav podelitev Svetega Duha, ki se resda naseli že v novokrščencu, a nam je z birmo podeljen v obilnejši meri. Podaritev Svetega Duha, ki je bil Cerkvi poslan na prve Binkošti, se pri vsaki birmi raztegne na nove, mlade kristjane, da bi tudi oni postali nosilci odrešenjskega poslanstva celotne Cerkve. Z birmo jim je zaupana naloga širjenja vere in pričevanja za Boga.
Birma daje kristjanom neizrekljiv dar, samega, samega Svetega Duha, ki nas obogati s posebno močjo. On človeka razsvetljuje, ga posvečuje in vžiga v srcih ogenj svoje ljubezni. Vera v moč njegovega delovanja nam mora dajati pogum, vsemu krščanskemu občestvu pa odprtost za vsakogar, tudi za tiste, ki se vanj vračajo po dolgih letih odsotnosti. Pri tem se zavedajmo, da smo vsi potrebni Svetega Duha, saj brez njega nam bo Bog daleč, Kristus samo zgodovinska osebnost, evangelij mrtva črka, Cerkev navadna organizacija, avtoriteta v njej oblast, misijoni propaganda, bogoslužje klicanje duhov in krščanska morala pa zgolj suženjska morala. Pri birmi prejmemo »moč z višave«, dar Svetega Duha, da bi v nadnaravnem pogledu postali polnoletni. A te duhovne polnoletnosti ne prinese že sam prejem zakramenta. Milost svete birme se v dejanskem življenju šele polagoma razvija, uresničuje in dozoreva. Za to osebnostno, dejavno krščansko zrelost si bo birmanec moral vse življenje prizadevati – ob pomoči milosti, ki jo je pri birmi prejel ali dobil pravico do nje.
Srečanje birmovalca kanonika in arhidiakona msgr. mag. Francija Petriča z birmanci bo v sredo, 19. maja ob 18. uri, birma pa bo v soboto 22. maja ob 10. uri. Spoved birmancev pred birmo bo v sredo 19. maja ob 17. uri, spovedovati pa bo pomagal pater iz Stične, ki bo kasneje na voljo tudi za spoved staršev in botrov birmancev. Cerkev bo ob birmi v celoti rezervirana za birmance, njihove botre, starše in sorodnike. Celotna šmarska župnijska skupnost naj v tem času še posebej v molitvi priporoča birmance Bogu in jih izroča v varstvo Devici Mariji. Ob tem pa naj jim vedno daje zgled lepega in poštenega krščanskega življenja. Za vse to vam bodo birmanci kasneje hvaležni pa tudi Bog bo vaših iskrenih namenov vesel in vam po njih tudi povrnil.
