OB PRVEM SVETEM OBHAJILU
Devetletna osnovna šola je časovno razdeljena v tri triletna obdobja, ki jih imenujemo tudi triade. Te so vsebinsko zaokrožene celote. V zaključek prvega obdobja »pade« priprava na prejem zakramentov uvajanja. V slovenski Cerkvi poznamo različne načine priprave otrok na prejem zakramentov svete spovedi in svetega obhajila: skupna kateheza za starše in otroke; družinska kateheza: starši sami pripravljajo otroke, katehet s starši predhodno predela vsebino; otroci se na prejem pripravljajo pri verouku. Zadnja oblika je zaenkrat najbolj razširjena in najpogostejši način priprave.
Ob koncu šolskega in veroučnega leta je v župniji običajno tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Že drugo leto bo zaradi svetovne pandemije koronavirusa prvo obhajilo naših mladih članov župnijske cerkve potekalo ob/po posebnih pogojih. Prav tako je bila posebna že priprava na prvo obhajilo, ki ni potekala po nobenem od zgoraj omenjenih načinov, temveč je bila tokrat zaupana staršem oziroma domači družini, kajti kateheti zaradi ukrepov oblasti niso imeli neposrednega stika z otroci. Možnost verouka je bila dana le na daljavo. Tudi neposredna priprava na prvo obhajilo, ki bo v nedeljo 16. maja bo odvisna – tako kot tudi potek samega prvega obhajila – od zaostrovanja ali omilitve vladnih ukrepov. Zato bi bilo preuranjeno že zdaj pisati, kako bo vse skupaj okoli prvega obhajila podrobno potekalo. Naj velja da z tridnevnico pred obhajilom začnemo v četrtek, glede prve svete spovedi veroučencev in njihovih staršev, poteka prvega obhajila, čiščenja in krašenja cerkve in dr. pa se bomo dogovorili s starši in veroučenci med samo tridnevnico. Deseta maša prihodno nedeljo bo namenjena izključno prvoobhajancem in njihovim staršem ter sorodnikom.
Naj vam, dragi starši prvoobhajancev, zapišem, da je vzgoja, tudi verska, proces, ki ga ni mogoče prehitevati, zaustaviti, tudi ne zadrževati na določeni ravni. Kateheti vstopamo v proces otrokove duhovne rasti in razvoja v šestem letu njegovega življenja, ko pride k sistematični župnijski katehezi. Do tega časa si je nabral že veliko različnih izkušenj, ki bodo duhovno rast spodbujale ali ovirale. Ker prihajajo otroci iz različnih okolij, imajo nekateri bogato izkušnjo verskega življenja v družini in župniji, drugi poznajo praznovanja, običaje, a ne vsebine, nekateri pa so brez vsake verske izkušnje. Katehet je zato pred težko, odgovorno in zahtevno nalogo: Kako pravilno usmerjati proces razvoja, da bo vsak dobil tisto duhovno »hrano«, ki jo potrebuje in bo spodbujala njegov razvoj? V letošnjem šolskem letu te možnosti kateheti po večini niso imeli.
Starši sami so morali z otroci spregovoriti o tem, da cilj kateheze ni priprava na zakramente, temveč je odkrivanje vere, vstopanje v skrivnost Božje ljubezni do človeka, Cerkve, spoznavanje vsebine Svetega pisma. Z drugimi besedami, ustvariti so morali »javno« mnenje, da je vzgoja v veri trajen, vseživljenjski proces. Upam da vam je, dragi starši, uspelo otrokom pojasniti, da v začetnem razvoju skrbite za otroka starši, pozneje pa je vsak sam poklican poglabljati vero, saj jo bo drugače izgubil. Zaklad vere nam je dan v prstenih posodah kot dragoceni biser, ki se more razcveteti v mogočno drevo, možno pa ga je mimogrede tudi zapraviti ali uničiti.
Mnogim otrokom je na začetni stopnji duhovna razsežnost življenja, vera v osebnega Boga tuja in neznana, pa čeprav ga poznajo po imenu ali so jih starši celo naučili moliti Sveti angel. Nimajo izkušnje vere, molitve, obiska maše, pogovora o veri. Otrokom je že po naravi resnično to, kar vidijo – tudi na televizijskem zaslonu -, otipajo, slišijo…, torej izkustveni svet. Duhovni svet pa jim je tuj, saj ni na zunaj viden in ga je treba šele odkriti. Razen tega nekateri živijo še v pravljičnem svetu. Zanje so pripovedi Svetega pisma pravljice, molitveni obrazci pesmice, ki se jih naučijo, da z njimi ljudi okoli sebe razveselijo… Te predstave ostajajo v prenekaterih otrocih tudi pozneje, posebej še, če njihova okolica vere ne dojema kot resničnost. Uvajanje v duhovni svet, ki ga je prej vsaj delno opravljala družina, postaja velika in odgovorna naloga kateheze, za katero so bili letos otroci zaradi nemožnega obiskovanja zakramentov še kako prikrajšani.
Krščanski Bog je osebni Bog, ni ne ideja ne energija. V otrocih je treba prebujati osebni odnos in ljubezen do Boga in Jezusa, ki je navzoč v njihovem življenju, ki jih ljubi, varuje in spremlja. Razvoj tega odnosa ni odvisen samo od katehetove usposobljenosti posredovanja vsebin vere, temveč je močno pogojen s psihološkim razvojem na določeni stopnji in z življenjskim okoljem. Osnovno načelo kateheze je postopnost, čas, torej ne prehitevanje zorenja, tudi ne prehitevanje s pripravo. Tisti, ki smo pripravljali otroke na prejem zakramentov tako v drugem kot v tretjem razredu devetletke, smo lahko ugotavljali neizmerno razliko v sposobnosti in odprtosti enega in drugega letnika otrok. To, kar so v drugem razredu težko dojemali in jim je bilo tuje, je bilo v tretjem narejeno z veliko večjo lahkoto. Tudi za ta del vzgoje velja: ne smemo jim dati preveč duhovne hrane, prehitre in premočne, ker se jim bo pozneje uprla. Še tako dobra hrana je v prevelikih odmerkih strup za organizem. Isto velja tudi za duhovno področje.
Slovesnost prvega obhajila, še prej pa prve spovedi, ni končna postaja v verskem življenju otrok in njihovih družin, kamor so prispele in bi najraje tam ostale. Ni v prvi vrsti konec priprav in skrbi, ampak je predvsem začetek novega obdobja za otroka in družino, začetek globljega življenja po veri in iz vere, ko se bo otrok smel srečevati z Gospodom in bo deležen njegovih milosti in moči. Hvala vam, dragi starši, za vaš letošnji verouk oziroma pomoč pri njem.
Ob koncu šolskega in veroučnega leta je v župniji običajno tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Že drugo leto bo zaradi svetovne pandemije koronavirusa prvo obhajilo naših mladih članov župnijske cerkve potekalo ob/po posebnih pogojih. Prav tako je bila posebna že priprava na prvo obhajilo, ki ni potekala po nobenem od zgoraj omenjenih načinov, temveč je bila tokrat zaupana staršem oziroma domači družini, kajti kateheti zaradi ukrepov oblasti niso imeli neposrednega stika z otroci. Možnost verouka je bila dana le na daljavo. Tudi neposredna priprava na prvo obhajilo, ki bo v nedeljo 16. maja bo odvisna – tako kot tudi potek samega prvega obhajila – od zaostrovanja ali omilitve vladnih ukrepov. Zato bi bilo preuranjeno že zdaj pisati, kako bo vse skupaj okoli prvega obhajila podrobno potekalo. Naj velja da z tridnevnico pred obhajilom začnemo v četrtek, glede prve svete spovedi veroučencev in njihovih staršev, poteka prvega obhajila, čiščenja in krašenja cerkve in dr. pa se bomo dogovorili s starši in veroučenci med samo tridnevnico. Deseta maša prihodno nedeljo bo namenjena izključno prvoobhajancem in njihovim staršem ter sorodnikom.
Naj vam, dragi starši prvoobhajancev, zapišem, da je vzgoja, tudi verska, proces, ki ga ni mogoče prehitevati, zaustaviti, tudi ne zadrževati na določeni ravni. Kateheti vstopamo v proces otrokove duhovne rasti in razvoja v šestem letu njegovega življenja, ko pride k sistematični župnijski katehezi. Do tega časa si je nabral že veliko različnih izkušenj, ki bodo duhovno rast spodbujale ali ovirale. Ker prihajajo otroci iz različnih okolij, imajo nekateri bogato izkušnjo verskega življenja v družini in župniji, drugi poznajo praznovanja, običaje, a ne vsebine, nekateri pa so brez vsake verske izkušnje. Katehet je zato pred težko, odgovorno in zahtevno nalogo: Kako pravilno usmerjati proces razvoja, da bo vsak dobil tisto duhovno »hrano«, ki jo potrebuje in bo spodbujala njegov razvoj? V letošnjem šolskem letu te možnosti kateheti po večini niso imeli.
Starši sami so morali z otroci spregovoriti o tem, da cilj kateheze ni priprava na zakramente, temveč je odkrivanje vere, vstopanje v skrivnost Božje ljubezni do človeka, Cerkve, spoznavanje vsebine Svetega pisma. Z drugimi besedami, ustvariti so morali »javno« mnenje, da je vzgoja v veri trajen, vseživljenjski proces. Upam da vam je, dragi starši, uspelo otrokom pojasniti, da v začetnem razvoju skrbite za otroka starši, pozneje pa je vsak sam poklican poglabljati vero, saj jo bo drugače izgubil. Zaklad vere nam je dan v prstenih posodah kot dragoceni biser, ki se more razcveteti v mogočno drevo, možno pa ga je mimogrede tudi zapraviti ali uničiti.
Mnogim otrokom je na začetni stopnji duhovna razsežnost življenja, vera v osebnega Boga tuja in neznana, pa čeprav ga poznajo po imenu ali so jih starši celo naučili moliti Sveti angel. Nimajo izkušnje vere, molitve, obiska maše, pogovora o veri. Otrokom je že po naravi resnično to, kar vidijo – tudi na televizijskem zaslonu -, otipajo, slišijo…, torej izkustveni svet. Duhovni svet pa jim je tuj, saj ni na zunaj viden in ga je treba šele odkriti. Razen tega nekateri živijo še v pravljičnem svetu. Zanje so pripovedi Svetega pisma pravljice, molitveni obrazci pesmice, ki se jih naučijo, da z njimi ljudi okoli sebe razveselijo… Te predstave ostajajo v prenekaterih otrocih tudi pozneje, posebej še, če njihova okolica vere ne dojema kot resničnost. Uvajanje v duhovni svet, ki ga je prej vsaj delno opravljala družina, postaja velika in odgovorna naloga kateheze, za katero so bili letos otroci zaradi nemožnega obiskovanja zakramentov še kako prikrajšani.
Krščanski Bog je osebni Bog, ni ne ideja ne energija. V otrocih je treba prebujati osebni odnos in ljubezen do Boga in Jezusa, ki je navzoč v njihovem življenju, ki jih ljubi, varuje in spremlja. Razvoj tega odnosa ni odvisen samo od katehetove usposobljenosti posredovanja vsebin vere, temveč je močno pogojen s psihološkim razvojem na določeni stopnji in z življenjskim okoljem. Osnovno načelo kateheze je postopnost, čas, torej ne prehitevanje zorenja, tudi ne prehitevanje s pripravo. Tisti, ki smo pripravljali otroke na prejem zakramentov tako v drugem kot v tretjem razredu devetletke, smo lahko ugotavljali neizmerno razliko v sposobnosti in odprtosti enega in drugega letnika otrok. To, kar so v drugem razredu težko dojemali in jim je bilo tuje, je bilo v tretjem narejeno z veliko večjo lahkoto. Tudi za ta del vzgoje velja: ne smemo jim dati preveč duhovne hrane, prehitre in premočne, ker se jim bo pozneje uprla. Še tako dobra hrana je v prevelikih odmerkih strup za organizem. Isto velja tudi za duhovno področje.
Slovesnost prvega obhajila, še prej pa prve spovedi, ni končna postaja v verskem življenju otrok in njihovih družin, kamor so prispele in bi najraje tam ostale. Ni v prvi vrsti konec priprav in skrbi, ampak je predvsem začetek novega obdobja za otroka in družino, začetek globljega življenja po veri in iz vere, ko se bo otrok smel srečevati z Gospodom in bo deležen njegovih milosti in moči. Hvala vam, dragi starši, za vaš letošnji verouk oziroma pomoč pri njem.
.png)