BOŽIČNO VOŠČILO

Advent je pri koncu. Sedaj stopa pred nas skrivnost Kristusovega rojstva. Še bolj kot pred nas v nas same in naše življenje. Vsaj tako bi želeli. Je pa vse to težko razumeti. Bog je večen. Tudi druga Božja oseba, Bog Sin, je večni duh, ki je postal človek, eden od nas. Prerok Mihej je 800 let prej napovedal kraj njegovega rojstva. Dve tisočletji sta pretekli, kar se je na poljanah nedaleč od malega skromnega Betlehema v judovskih gorah, nekaj kilometrov od Jeruzalema, rodil Odrešenik Jezus Kristus.

Čemu, zakaj je prišel in še prihaja na svet? Apostol Pavel je skušal dojeti in odgovoriti na to vprašanje. Predstavlja si, kot bi Kristus ob svojem prihodu na svet govoril: »Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil«. Številne daritve in živali in poljskih pridelkov v jeruzalemskem templju niso bile Bogu všeč. Zato pa Kristus pravi: »Glej, prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo«. Človeštvo bo približala Bogu edinole daritev človeškega življenja Sina Božjega. Postal bo človek, da bo mogel kot tak spolnjevati Božjo voljo prav zares, z neskončno ljubeznijo in zvestobo; da bo žrtvoval svoje življenje na križu za odrešenje sveta. Ob tem apostol Pavel doda, da se je ob tem »razodela dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika« (Tit 3,4).

Jezusov prihod pripoveduje o Očetovi ljubezni, ki ji nobena cena ni previsoka, samo da nas privede k sebi. Dogodek prihoda, ki je v jedru spremenil usodo človeštva in sveta, pa je kljub svoji veličini in pomembnosti ostal skrit očem takratne javnosti. Le preprosti in ponižni pastirji so bili priče skrivnostnemu razodetju noči. Podobno kot pred dva tisoč leti se Jezus tudi danes rojeva med nami. Žal ga zaslepljeni od bleska in oglušeli od hrupa predbožičnega vrveža vse prelahko spregledamo. In vendar je božič za neštete ohranil svoj sijaj. K velikanskemu občestvu tistih, ki ljubijo ta praznik, štejejo tako otroci kakor odrasli, ki se ta dan spominjajo, kako so sami nekoč bili otroci.

Božič je kakor luč ponoči, kakor domače ognjišče v mrazu, kakor varovalna streha proti vetru. Je praznik, ki je močnejši kakor vsa zloraba, ki se mu povzroča. Bog se je naselil med nami in bo ostal z nami do konca časov. Božič je le zunanje obhajanje zgodovinske resničnosti Jezusovega rojstva. Skrivnostno, duhovno učlovečenje Boga pa se nadaljuje in se bo nadaljevalo, dokler bo na svetu kakšen človek. Kdor v srcu čuti to, bo začutil, da ob meni živi mož, žena, otrok, mati, oče, brat, sestra, prijatelj, tovariš, človek, ki je vreden prav toliko kot jaz, ki je vreden Božje ljubezni, saj je tudi zanj prišel ta Otrok na svet.

Vsem želim, da bi vas letošnje praznovanje božične skrivnosti nagovorilo s svojo prečudovito lepoto ter vas, kljub vsem letošnjim preizkušnjam epidemije, napolnilo z obiljem veselja in upanja. Na poseben način pa veljajo moje želje vsem, ki v teh božičnih dneh še toliko bolj občutite bolečino osamljenih. Tu ne mislim samo na bolne in ostarele, temveč na vse, ki praznika učlovečenja Božjega Sina zaradi posebnih razmer ne morete praznovati ali v cerkvi ali v krogu svojih najdražjih. Vsem, ki v srcu nosite hrepenenje po odrešenju, ki ga prinaša novorojeni Božji Sin, želim obilo Božjega blagoslova, mir in veselje srca, ter radost in gotovost, da smo neizmerno ljubljeni.                          

Vaš župnik

(Božično voščilo slovenskih škofov si lahko preberete na tej povezavi.)