Bodi adventna luč
Po Andrejevem se dnevi vedno kasneje prebujajo iz meglene nočne teme in zmerom prej prehajajo v hladni somrak večera. Narava je obmirovala, dostikrat že počiva pod snežno odejo. Sonce se utrudi ter komaj kdaj predre meglo in oblake, moč mu pojema, zdi se, da leto oveni. Tedaj si v svoja stanovanja prinesemo smrekove veje in drugo zelenje in jih okrasimo z gorečimi svečami. To je znamenje tega, da življenje lahko preživi tudi čas, ki je mrzel in ima malo sonca. Še tako številne sveče sveta sicer ne morejo nadomestiti sonca, in vendar prinese mirno goreča luč za mnoge veselje sonca v hišo in dom. Prav zato naj velja, da je bolje prižgati že majhno luč, kakor pa se pritoževati nad temo.
Svetloba sveč, zelenje ali adventni venec niso zadnji smisel adventnih dni. Ti simboli segajo globlje in so verska znamenja veselja, podobno kot obisk dobrodušnega Miklavža, ki je bil že ob svojem času zelo iznajdljiv v obdarovanju in bo letos otroke po večini presenetil kar doma. Luč igra v adventnem času še posebno vlogo. Človeška narava namreč teži za soncem in svetlobo, želi si luči in toplote. Prav zato kristjani vidimo v prižganih svečah na adventnem vencu ne le simbol za sonce, temveč gledamo skozi luč sveč na tistega, ki je rekel: »Jaz sem luč sveta«. Zimzelene vejice, iz katerih je lahko narejen venček, niso samo znamenje nepremagljivega življenja in tega, da kristjanova vera pozimi ne zamre, marveč je tudi opozorilo na Kristusa, ki je našemu življenju dodal sijaj in večnost in celo novo poživitev ob prazniku rojstva Boga.
Nenehno navzočnost Božje ljubezni nam nakazuje adventni venec s tem, da je neprekinjen. Nikakor mu ne prideš do konca. Bog, ki ga v adventu čakamo in za božič dočakamo, nima ne začetka ne konca, je večni in neskončni Bog. Vijoličasti trak, ki je ovit okrog adventnega venca, nas spominja na spokornost in resnost. Štiri sveče na vencu pa vemo, da imajo neskončno pomenov. Najprej nam lahko pomenijo letne čase, ki se v adventu končujejo, obenem pa znova začenjajo. Lahko simbolizirajo tudi štiri mejnike v človeški zgodovini: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in dovršenje oziroma drugi Kristusov prihod. Prav tako naj bi sveče spominjale na štiri tisočletja od Adama do Kristusa, ko je grešno človeštvo čakalo Odrešenika. Pustimo ostalo simboliko, nam je najbližji pomen štirih sveč označba štirih adventnih nedelj. S postopnim prižiganjem, vsako nedeljo eno več, nakazujemo rast Luči, Luči ki nam je vsak teden bliže. In pričakovanje raste do vrhunca, ko se razcveti v svetlobi božične noči.
Mnogi so dandanašnji advent iz časa tihote naredili za čas pretirane prizadevnosti, čas pričakovanja je postal čas, v katerem si izpolnimo vse želje, čas molitve in miru je postal čas največje podjetnosti, čas darovanja pa je postal čas zamenjave. A vendar adventni čas ponuja svojo tolažbo in zaupno pričakovanje in ostaja čas duhovne in zunanje priprave na božič. Vsako leto nas opominja, naj pomislimo na čudež tistega prihoda, ki si ga nismo izmislili mi ljudje in ga nismo sami storili, ampak se je uresničil iz božje ljubezni, iz božje svobodnosti. Ta prihod izpolni svoj smisel, ko Odrešenik pride in vstopi v vsakega med nami posebej, v njegove radosti in stiske, njegove uvide, onemoglosti, skušnjave, v vse tisto, kar tvori njegovo le njemu lastno bivanje in življenje. In ko vstopi smo lahko kakor topel žarek sveče v iskrenem odnosu do sočloveka.
Četudi vemo, da bo letošnji advent precej drugačen od običajnega, naj nam to ne odvzame hrepenenja in tihega veselja ob pričakovanju rojstva Njega, ki prihaja. Čeprav bo v letošnjem letu zaradi koronavirusa zunanje priprave manj kot prejšnja leta, pa se nam s tem odpirajo vrata, da bo naša duhovna priprava po domovih in družinah lahko bogatejša. Gospod prihaja vsak advent, vsak dan, tudi vsak trenutek, ki nas spodbuja k zbranosti, tihoti, molitvi in delom ljubezni. Le pozorni moramo biti na Božji glas, glas vesti in govorico dogajanj. Vse je lahko čas in klic Božjega obiskanja. Če bomo znali tako čuti in pričakovati Gospoda, bomo tudi sami postali znamenje luči tistim, ki morda zaradi časa malodušja in črnogledosti in posledično krize upanja ne zmorejo več čuti in ne pričakovati. Sveti Avguštin pravi: »Če si pripravljen, nič ne škodi, če ne veš, kdaj pride.« Naj nam v začetku adventa v našem iskrenem prizadevanju pomaga Brezmadežna, naša in Njegova nebeška Mati Marija.
Želim vam veselo in ustvarjalno pričakovanje Gospodovega rojstva in poživitev vaše osebne vere, ki jo živite najprej v svoji družini, v okviru možnosti pa tudi v župniji in družbi. Srčne luči polno pripravo na božič Vam želim in ostanite zdravi!
Vaš župnik
Svetloba sveč, zelenje ali adventni venec niso zadnji smisel adventnih dni. Ti simboli segajo globlje in so verska znamenja veselja, podobno kot obisk dobrodušnega Miklavža, ki je bil že ob svojem času zelo iznajdljiv v obdarovanju in bo letos otroke po večini presenetil kar doma. Luč igra v adventnem času še posebno vlogo. Človeška narava namreč teži za soncem in svetlobo, želi si luči in toplote. Prav zato kristjani vidimo v prižganih svečah na adventnem vencu ne le simbol za sonce, temveč gledamo skozi luč sveč na tistega, ki je rekel: »Jaz sem luč sveta«. Zimzelene vejice, iz katerih je lahko narejen venček, niso samo znamenje nepremagljivega življenja in tega, da kristjanova vera pozimi ne zamre, marveč je tudi opozorilo na Kristusa, ki je našemu življenju dodal sijaj in večnost in celo novo poživitev ob prazniku rojstva Boga.
Nenehno navzočnost Božje ljubezni nam nakazuje adventni venec s tem, da je neprekinjen. Nikakor mu ne prideš do konca. Bog, ki ga v adventu čakamo in za božič dočakamo, nima ne začetka ne konca, je večni in neskončni Bog. Vijoličasti trak, ki je ovit okrog adventnega venca, nas spominja na spokornost in resnost. Štiri sveče na vencu pa vemo, da imajo neskončno pomenov. Najprej nam lahko pomenijo letne čase, ki se v adventu končujejo, obenem pa znova začenjajo. Lahko simbolizirajo tudi štiri mejnike v človeški zgodovini: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in dovršenje oziroma drugi Kristusov prihod. Prav tako naj bi sveče spominjale na štiri tisočletja od Adama do Kristusa, ko je grešno človeštvo čakalo Odrešenika. Pustimo ostalo simboliko, nam je najbližji pomen štirih sveč označba štirih adventnih nedelj. S postopnim prižiganjem, vsako nedeljo eno več, nakazujemo rast Luči, Luči ki nam je vsak teden bliže. In pričakovanje raste do vrhunca, ko se razcveti v svetlobi božične noči.
Mnogi so dandanašnji advent iz časa tihote naredili za čas pretirane prizadevnosti, čas pričakovanja je postal čas, v katerem si izpolnimo vse želje, čas molitve in miru je postal čas največje podjetnosti, čas darovanja pa je postal čas zamenjave. A vendar adventni čas ponuja svojo tolažbo in zaupno pričakovanje in ostaja čas duhovne in zunanje priprave na božič. Vsako leto nas opominja, naj pomislimo na čudež tistega prihoda, ki si ga nismo izmislili mi ljudje in ga nismo sami storili, ampak se je uresničil iz božje ljubezni, iz božje svobodnosti. Ta prihod izpolni svoj smisel, ko Odrešenik pride in vstopi v vsakega med nami posebej, v njegove radosti in stiske, njegove uvide, onemoglosti, skušnjave, v vse tisto, kar tvori njegovo le njemu lastno bivanje in življenje. In ko vstopi smo lahko kakor topel žarek sveče v iskrenem odnosu do sočloveka.
Četudi vemo, da bo letošnji advent precej drugačen od običajnega, naj nam to ne odvzame hrepenenja in tihega veselja ob pričakovanju rojstva Njega, ki prihaja. Čeprav bo v letošnjem letu zaradi koronavirusa zunanje priprave manj kot prejšnja leta, pa se nam s tem odpirajo vrata, da bo naša duhovna priprava po domovih in družinah lahko bogatejša. Gospod prihaja vsak advent, vsak dan, tudi vsak trenutek, ki nas spodbuja k zbranosti, tihoti, molitvi in delom ljubezni. Le pozorni moramo biti na Božji glas, glas vesti in govorico dogajanj. Vse je lahko čas in klic Božjega obiskanja. Če bomo znali tako čuti in pričakovati Gospoda, bomo tudi sami postali znamenje luči tistim, ki morda zaradi časa malodušja in črnogledosti in posledično krize upanja ne zmorejo več čuti in ne pričakovati. Sveti Avguštin pravi: »Če si pripravljen, nič ne škodi, če ne veš, kdaj pride.« Naj nam v začetku adventa v našem iskrenem prizadevanju pomaga Brezmadežna, naša in Njegova nebeška Mati Marija.
Želim vam veselo in ustvarjalno pričakovanje Gospodovega rojstva in poživitev vaše osebne vere, ki jo živite najprej v svoji družini, v okviru možnosti pa tudi v župniji in družbi. Srčne luči polno pripravo na božič Vam želim in ostanite zdravi!
Vaš župnik
.png)