Svetost vsakdanjega življenja
Svetost je ena sama za vse, ker je en sam Bog svet. »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2), zveni kot razglas v Stari zavezi, v Novi pa: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vas nebeški Oče« (Mt 5,48). 
Da se ne bi zadovoljili samo s priznavanjem svetosti drugih, zanemarili pa svojo. Torej napravimo korak od občudovanja do posnemanja svetnikov. Da nam bodo svetniki navdih in kažipot za našo svetost.
Poti na goro svetosti so različne, vse pa se stekajo na vrhu – v Bogu. Vsak svetnik je markiral svojo smer. Sedaj v naših svetniških kandidatih počasi odkrivamo svojo smer: imenujejo se Slomškova, Grozdetova, Baragova, Knobleharjeva, Gnidovčeva, Vovkova, Majcnova ... Mar do sedaj v naši domovini ni bilo uhojenih poti na goro svetosti?!
Svetost je poklic – življenje vsakega kristjana. Marsikdaj so jo izrinili iz življenja ljudi v svetu in jo potiskali za samostanske zidove. Sedaj nam prihaja v zavest, kar so ponavljali mnogi svetniki: »Če nisem svet, nisem nič!« Svetosti smo priznali domovinsko pravico med nami, torej svetost vsakdanjega življenja, vsakdanjih ljudi. Kongregacija za svetniške zadeve nam priporoča, naj v ospredje postavimo takšne kandidate, ki jih bodo ljudje lahko posnemali v svojem življenju.
Bog nas tako ceni, da zahteva svetost našega življenja. Pozna nas, pozna svojo podobo v nas. Spoštuje pa svobodo, nas ne prisili, v svobodi moramo dodati svoj prispevek. Bog obilno daje darove. Kako jih uporabimo, to pa je naše.
Če bi danes pisal apostol Pavel kateri naših cerkva, bi se uvodni pozdrav glasil: »Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, svetim, ki so v Celju, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, in zvestim v Kristusu Jezusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa« (po Ef 1,1-2).
Ne moremo se torej zadovoljiti le s svetostjo naših svetniških kandidatov, pač pa se moramo potruditi, da stopimo na njihovo pot svetosti. In sicer v resničnosti vsakdanjega življenja, kjer kot sol, luč in kvas preobražamo ta svet v Božjega, tako da si za to najbolj prizadevamo v sebi.
Da se ne bi zadovoljili samo s priznavanjem svetosti drugih, zanemarili pa svojo. Torej napravimo korak od občudovanja do posnemanja svetnikov. Da nam bodo svetniki navdih in kažipot za našo svetost.
Poti na goro svetosti so različne, vse pa se stekajo na vrhu – v Bogu. Vsak svetnik je markiral svojo smer. Sedaj v naših svetniških kandidatih počasi odkrivamo svojo smer: imenujejo se Slomškova, Grozdetova, Baragova, Knobleharjeva, Gnidovčeva, Vovkova, Majcnova ... Mar do sedaj v naši domovini ni bilo uhojenih poti na goro svetosti?!
Svetost je poklic – življenje vsakega kristjana. Marsikdaj so jo izrinili iz življenja ljudi v svetu in jo potiskali za samostanske zidove. Sedaj nam prihaja v zavest, kar so ponavljali mnogi svetniki: »Če nisem svet, nisem nič!« Svetosti smo priznali domovinsko pravico med nami, torej svetost vsakdanjega življenja, vsakdanjih ljudi. Kongregacija za svetniške zadeve nam priporoča, naj v ospredje postavimo takšne kandidate, ki jih bodo ljudje lahko posnemali v svojem življenju.
Bog nas tako ceni, da zahteva svetost našega življenja. Pozna nas, pozna svojo podobo v nas. Spoštuje pa svobodo, nas ne prisili, v svobodi moramo dodati svoj prispevek. Bog obilno daje darove. Kako jih uporabimo, to pa je naše.
Če bi danes pisal apostol Pavel kateri naših cerkva, bi se uvodni pozdrav glasil: »Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, svetim, ki so v Celju, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, in zvestim v Kristusu Jezusu: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa« (po Ef 1,1-2).
Ne moremo se torej zadovoljiti le s svetostjo naših svetniških kandidatov, pač pa se moramo potruditi, da stopimo na njihovo pot svetosti. In sicer v resničnosti vsakdanjega življenja, kjer kot sol, luč in kvas preobražamo ta svet v Božjega, tako da si za to najbolj prizadevamo v sebi.
.png)