NAJLEPŠI DAN
Verjetno se večina med nami zaveda, da je uvajanje otrok v krščansko in cerkveno življenje predvsem dolžnost staršev. Skorajda vedno bolj prihajamo do spoznanja, da je vsakdanje družinsko življenje tisto, ki otroke najbolj uvaja v skupnost s Kristusom. Verouk pa je dopolnilo družinske verske vzgoje. Zato bi se morala vsaka krščanska družina truditi, da bi vedno bolj postajala domača Cerkev in Cerkev v malem. Družina kot domača Cerkev bi morala otroke pripravljati tudi na prejem zakramentov, kar še posebej velja za prejem prvega obhajila.
Pripravljati otroka na prvo obhajilo ne pomeni posredovati mu predvsem znanje, ga nekaj naučiti, čeprav je tudi to potrebno, pač pa pomeni vzbuditi v njem »lakoto« – potrebo – po obhajilu. Otrok je izredno sprejemljiv za božje življenje, za milost. Vse v njem pripravlja tisto držo »lakote« in ljubezni, ki vodi h Kristusu, je poln velikodušnosti, gorečnosti, zaupanja ipd. Resnično lahko prvo otroštvo opredelimo kot »zlato dobo vere«.
Pripraviti otroka na prvo obhajilo ne pomeni pripraviti ga za en sam pomemben dogodek, pač pa gre za uvajanje v krščansko življenje, za pripravljanje na vsa obhajila, ki jih bo prejemal v prihodnje, torej za vstop v evharistično občestvo. Ne pozabimo, da dolžnost obiskovati nedeljsko mašo izhaja prav iz prvega obhajila. Otrok, ki je navzoč pri evharistični daritvi, si skupaj z drugimi verniki deli kruh življenja in se tako vedno bolj vključuje v župnijsko občestvo. Pripraviti otroka na obhajilo pomeni pripraviti ga tako, da bo Kristus postal del njegovega življenja.
Starši so tisti, ki v otroku lahko prebudijo željo po Bogu. Otrok se počuti doma najbolj sproščenega, zato je tam tudi najbolj sprejemljiv za božjo besedo. Čeprav katehet pri verouku govori še tako odlično, ne more doseči tega, kar lahko dosežejo starši. Zato je potrebno, da prav starši otroku razložijo mašo in so mu zgled pri sodelovanju. »Pričevanje« je njihova nepreklicna in nenadomestljiva dolžnost. Otrok mora videti starše v cerkvi in pri obhajilu. Potem mu lahko rečejo: »Midva hodiva k maši in obhajilu in veva, zakaj hodiva; tudi zate je koristno in dobro, da tako delaš!« Vsaka pristna prepričanost ima moč, da otroka prevzame in mu daje trdnost v veri.
Praznik prvega obhajila mora biti družinski in župnijski praznik. Tako v družini kot v župniji se je na to treba temeljito pripraviti in že nekaj dni prej mora vladati posebno praznično vzdušje. Celotna družina bi se morala duhovno pripravljati na ta dan, ko gre eden izmed njenih članov k prvemu obhajilu. Vsi so povabljeni k duhovni pripravi, k spovedi. Na dan prvega obhajila bi morali prvoobhajanca spremljati v cerkev vsi družinski člani. Primerno je povabiti tudi botre in vsaj nekatere najožje sorodnike. Vsi bi morali pristopiti tudi k obhajilu. To bo na prvoobhajanca najbolj vplivalo.
Vsi dobro vemo, da je verska vzgoja otrok naloga družine in celotnega župnijskega občestva. Dobro vemo tudi, da je danes verska vzgoja še posebej težko in odgovorno delo. Ker pa je za nas vera posebna vrednota, bomo verski vzgoji posvetili vso pozornost. Če hočemo, da bo Cerkev tudi v prihodnje navzoča med slovenskim narodom, moramo to nalogo danes dobro opravljati. Če bodo otroci evharistično dobro vzgojeni, smo lahko prepričani, da bodo vedno ostali zvesti Kristusu in Cerkvi.
Ob koncu šolskega in veroučnega leta je torej v župniji tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Tretji sveti zakrament, prvo sveto obhajilo, bo v nedeljo 10. maja ob 10. uri. Slovesnost prvega obhajila, še prej pa prve spovedi, ni končna postaja v verskem življenju otrok in njihovih družin, ampak je predvsem začetek novega obdobja za otroka in družino, začetek globljega življenja po veri in iz vere, ko se bo otrok smel srečevati z Gospodom in bo deležen njegovih milosti in moči. Prvoobhajanci bodo torej najlepše pokazali svojo ljubezen in hvaležnost Jezusu, če bodo redno prihajali k šmarnicam in ga tudi po svetem obhajilu prejemali vsak dan v svoja srca. Naj torej vsa naša župnijska skupnost moli za teh naših 10 otrok.
Pripravljati otroka na prvo obhajilo ne pomeni posredovati mu predvsem znanje, ga nekaj naučiti, čeprav je tudi to potrebno, pač pa pomeni vzbuditi v njem »lakoto« – potrebo – po obhajilu. Otrok je izredno sprejemljiv za božje življenje, za milost. Vse v njem pripravlja tisto držo »lakote« in ljubezni, ki vodi h Kristusu, je poln velikodušnosti, gorečnosti, zaupanja ipd. Resnično lahko prvo otroštvo opredelimo kot »zlato dobo vere«.
Pripraviti otroka na prvo obhajilo ne pomeni pripraviti ga za en sam pomemben dogodek, pač pa gre za uvajanje v krščansko življenje, za pripravljanje na vsa obhajila, ki jih bo prejemal v prihodnje, torej za vstop v evharistično občestvo. Ne pozabimo, da dolžnost obiskovati nedeljsko mašo izhaja prav iz prvega obhajila. Otrok, ki je navzoč pri evharistični daritvi, si skupaj z drugimi verniki deli kruh življenja in se tako vedno bolj vključuje v župnijsko občestvo. Pripraviti otroka na obhajilo pomeni pripraviti ga tako, da bo Kristus postal del njegovega življenja.
Starši so tisti, ki v otroku lahko prebudijo željo po Bogu. Otrok se počuti doma najbolj sproščenega, zato je tam tudi najbolj sprejemljiv za božjo besedo. Čeprav katehet pri verouku govori še tako odlično, ne more doseči tega, kar lahko dosežejo starši. Zato je potrebno, da prav starši otroku razložijo mašo in so mu zgled pri sodelovanju. »Pričevanje« je njihova nepreklicna in nenadomestljiva dolžnost. Otrok mora videti starše v cerkvi in pri obhajilu. Potem mu lahko rečejo: »Midva hodiva k maši in obhajilu in veva, zakaj hodiva; tudi zate je koristno in dobro, da tako delaš!« Vsaka pristna prepričanost ima moč, da otroka prevzame in mu daje trdnost v veri.
Praznik prvega obhajila mora biti družinski in župnijski praznik. Tako v družini kot v župniji se je na to treba temeljito pripraviti in že nekaj dni prej mora vladati posebno praznično vzdušje. Celotna družina bi se morala duhovno pripravljati na ta dan, ko gre eden izmed njenih članov k prvemu obhajilu. Vsi so povabljeni k duhovni pripravi, k spovedi. Na dan prvega obhajila bi morali prvoobhajanca spremljati v cerkev vsi družinski člani. Primerno je povabiti tudi botre in vsaj nekatere najožje sorodnike. Vsi bi morali pristopiti tudi k obhajilu. To bo na prvoobhajanca najbolj vplivalo.
Vsi dobro vemo, da je verska vzgoja otrok naloga družine in celotnega župnijskega občestva. Dobro vemo tudi, da je danes verska vzgoja še posebej težko in odgovorno delo. Ker pa je za nas vera posebna vrednota, bomo verski vzgoji posvetili vso pozornost. Če hočemo, da bo Cerkev tudi v prihodnje navzoča med slovenskim narodom, moramo to nalogo danes dobro opravljati. Če bodo otroci evharistično dobro vzgojeni, smo lahko prepričani, da bodo vedno ostali zvesti Kristusu in Cerkvi.
Ob koncu šolskega in veroučnega leta je torej v župniji tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Tretji sveti zakrament, prvo sveto obhajilo, bo v nedeljo 10. maja ob 10. uri. Slovesnost prvega obhajila, še prej pa prve spovedi, ni končna postaja v verskem življenju otrok in njihovih družin, ampak je predvsem začetek novega obdobja za otroka in družino, začetek globljega življenja po veri in iz vere, ko se bo otrok smel srečevati z Gospodom in bo deležen njegovih milosti in moči. Prvoobhajanci bodo torej najlepše pokazali svojo ljubezen in hvaležnost Jezusu, če bodo redno prihajali k šmarnicam in ga tudi po svetem obhajilu prejemali vsak dan v svoja srca. Naj torej vsa naša župnijska skupnost moli za teh naših 10 otrok.
nalagam novice...
Molitev za prvoobhajance
Dobri Jezus,
hvala ti, ker prihajaš v naša srca
in nas vabiš v svojo bližino.
Blagoslovi naše prvoobhajance,
da bodo s čistim in odprtim srcem
sprejeli tebe, kruh življenja.
Prebudi v njih globoko željo po tebi,
lakoto po tvoji ljubezni in milosti.
Pomagaj staršem,
da bodo s svojim zgledom in vero
otroke vodili k tebi
in gradili svoje družine kot domačo Cerkev.
Naj bodo naši otroci vedno povezani s teboj,
zvesti pri sveti maši
in pogumni v veri, upanju in ljubezni.
Naj prvo sveto obhajilo
ne bo le lep dan,
ampak začetek poti,
na kateri bodo vsak dan
rasli v prijateljstvu s teboj.
Ostani z njimi, Gospod,
zdaj in vse dni njihovega življenja.
Amen.