[KOMENTAR] Kam nas pelje COVID?
Septembra je s komentarjem o epidemiji koronavirusne bolezni v katoliškem tedniku Družina gostoval šmarski župljan Janez Dolinar, zdravnik anesteziolog novomeške bolnišnice. Takole razmišlja:
Pol leta je minilo od začetka epidemije SARS-CoV-2, ko se je življenje praktično čez noč ustavilo. 
V vmesnem času se je zgodilo sproščanje ukrepov, skoraj normalizacija življenja in ob drugem valu ponovno zaostrovanje. Soočeni smo z novimi izzivi, ki puščajo več vprašanj kot odgovorov.
Medicinska stroka vlaga izjemne napore v raziskovanje bolezni, zdravljenja, razvoj cepiva, iskanje učinkovitih preventivnih ukrepov ipd. O samem virusu in njegovih daljnosežnih posledicah pa je še vedno veliko nejasnosti. Ali je okužba zgolj enkratna in se po bolezni razvije imunost; ali se lahko okužba ponovi; ali lahko bolezen preide v kronično obliko oz. pušča trajne posledice … Število objavljenih strokovnih člankov na temo COVID je res veliko, a vendar se v Sloveniji ob zaenkrat zelo uspešnem soočenju z boleznijo krepi nezaupanje v ukrepe in v stroko. Ob začetku šolskega leta tako narašča že v pravo gibanje mnenje, da so zaščitne maske in razkužila neučinkoviti in nevarni za zdravje; da težje zbolevajo in umirajo zgolj starejši; da je vse skupaj samo igra politike za obvladovanje množic … Je to drža, ki lahko krasi kristjana? Je življenje mlajših več vredno od življenja starostnikov? Ob ponovnem povečevanju števila okuženih in obolelih se nam nehote vračajo podobe izpred pol leta iz Italije, Kitajske. Naš zdravstveni sistem že v »mirnem času« ne zmore postoriti vsega. Opozorila, da se je zaradi epidemije in ustavitve normalne zdravstvene dejavnosti nekaterim kroničnim bolnikov poslabšalo stanje ali so celo umrli, so realna in še kako resnična. Vendar zdravstveni delavci pomagamo vsem in kolikor (z)moremo – ko zmanjka kadra in postelj, se vlak ustavi in število zapletov in smrti narašča. In tega problema kratkoročno ne moremo rešiti. Epidemija nam je prinesla tudi veliko novih spoznanj. Za mnoge je bil opomnik, da je telesna aktivnost premalokrat na dnevnem redu, da so sprehodi v naravi pomemben del zdravja, da si je potrebno vzeti čas za mir, premišljevanje, molitev, za spanje, za domače, da je življenje kljub hudemu tempu lahko lepo. Spet za druge težko breme negotovosti – kaj bo s prihodki, službo, kdaj bo možnost dokončat študij, obiskat svojce, iti k maši, kdaj se bo nehala ta nova samota … S prihodom jeseni nas čaka povečanje števila mnogih obolenj. Težko bo presoditi, kaj nas je zadelo in kaj nas čaka. Tudi mnogi zaposleni in delodajalci bodo morda ugotovili, da je ob bolezni vendarle pomembneje ostati doma in poskrbeti za zdravje. Lastno in ljudi okoli sebe. Upoštevanje predpisanih in svetovanih ukrepov, ki temeljijo na spoznanjih medicine, kaže našo odgovornost do drugih ljudi. Do bolnikov z rakom, z imunskimi boleznimi, z večimi kroničnimi boleznimi, do otrok z motnjami v razvoju itn. Za te bolnike je okužba s SARS-CoV-2 lahko usodna. Vsak ima koga v družini, med prijatelji, ki spada v ogroženo skupino. Ste se jim pripravljeni odreči zavoljo lastne udobnosti? Četudi vam je vseeno, kaj se zgodi z vami, naredite ta korak za druge. Tistih nekaj minut za dobro umivanje rok in malo potrpljenja ob nošenju maske vseeno ni pretežka naloga. Navsezadnje bodo prihodnji meseci tudi preizkus zaupanja v sočloveka. Ko je potrebno zaupanje, da za našega svojca v bolnišnici, domu za ostarele skrbijo po svojih najboljših močeh, da se zdravstveni delavci trudijo kar najbolj ohraniti oskrbo za vsakega pacienta, da se navsezadnje politika odloča preudarno in iskreno. Rešitev je v nas samih, saj lahko samo s skupnimi močmi, s sodelovanjem in razumevanjem premagamo izziv tega časa. Janez Dolinar, dr. med.
V vmesnem času se je zgodilo sproščanje ukrepov, skoraj normalizacija življenja in ob drugem valu ponovno zaostrovanje. Soočeni smo z novimi izzivi, ki puščajo več vprašanj kot odgovorov.Medicinska stroka vlaga izjemne napore v raziskovanje bolezni, zdravljenja, razvoj cepiva, iskanje učinkovitih preventivnih ukrepov ipd. O samem virusu in njegovih daljnosežnih posledicah pa je še vedno veliko nejasnosti. Ali je okužba zgolj enkratna in se po bolezni razvije imunost; ali se lahko okužba ponovi; ali lahko bolezen preide v kronično obliko oz. pušča trajne posledice … Število objavljenih strokovnih člankov na temo COVID je res veliko, a vendar se v Sloveniji ob zaenkrat zelo uspešnem soočenju z boleznijo krepi nezaupanje v ukrepe in v stroko. Ob začetku šolskega leta tako narašča že v pravo gibanje mnenje, da so zaščitne maske in razkužila neučinkoviti in nevarni za zdravje; da težje zbolevajo in umirajo zgolj starejši; da je vse skupaj samo igra politike za obvladovanje množic … Je to drža, ki lahko krasi kristjana? Je življenje mlajših več vredno od življenja starostnikov? Ob ponovnem povečevanju števila okuženih in obolelih se nam nehote vračajo podobe izpred pol leta iz Italije, Kitajske. Naš zdravstveni sistem že v »mirnem času« ne zmore postoriti vsega. Opozorila, da se je zaradi epidemije in ustavitve normalne zdravstvene dejavnosti nekaterim kroničnim bolnikov poslabšalo stanje ali so celo umrli, so realna in še kako resnična. Vendar zdravstveni delavci pomagamo vsem in kolikor (z)moremo – ko zmanjka kadra in postelj, se vlak ustavi in število zapletov in smrti narašča. In tega problema kratkoročno ne moremo rešiti. Epidemija nam je prinesla tudi veliko novih spoznanj. Za mnoge je bil opomnik, da je telesna aktivnost premalokrat na dnevnem redu, da so sprehodi v naravi pomemben del zdravja, da si je potrebno vzeti čas za mir, premišljevanje, molitev, za spanje, za domače, da je življenje kljub hudemu tempu lahko lepo. Spet za druge težko breme negotovosti – kaj bo s prihodki, službo, kdaj bo možnost dokončat študij, obiskat svojce, iti k maši, kdaj se bo nehala ta nova samota … S prihodom jeseni nas čaka povečanje števila mnogih obolenj. Težko bo presoditi, kaj nas je zadelo in kaj nas čaka. Tudi mnogi zaposleni in delodajalci bodo morda ugotovili, da je ob bolezni vendarle pomembneje ostati doma in poskrbeti za zdravje. Lastno in ljudi okoli sebe. Upoštevanje predpisanih in svetovanih ukrepov, ki temeljijo na spoznanjih medicine, kaže našo odgovornost do drugih ljudi. Do bolnikov z rakom, z imunskimi boleznimi, z večimi kroničnimi boleznimi, do otrok z motnjami v razvoju itn. Za te bolnike je okužba s SARS-CoV-2 lahko usodna. Vsak ima koga v družini, med prijatelji, ki spada v ogroženo skupino. Ste se jim pripravljeni odreči zavoljo lastne udobnosti? Četudi vam je vseeno, kaj se zgodi z vami, naredite ta korak za druge. Tistih nekaj minut za dobro umivanje rok in malo potrpljenja ob nošenju maske vseeno ni pretežka naloga. Navsezadnje bodo prihodnji meseci tudi preizkus zaupanja v sočloveka. Ko je potrebno zaupanje, da za našega svojca v bolnišnici, domu za ostarele skrbijo po svojih najboljših močeh, da se zdravstveni delavci trudijo kar najbolj ohraniti oskrbo za vsakega pacienta, da se navsezadnje politika odloča preudarno in iskreno. Rešitev je v nas samih, saj lahko samo s skupnimi močmi, s sodelovanjem in razumevanjem premagamo izziv tega časa. Janez Dolinar, dr. med.
.png)