ČAS PRIČAKOVANJA

Z vsakim adventnim časom začenjamo novo cerkveno leto, novo leto božjega usmiljenja, njegovega obiskanja. V bogoslužju Cerkve se tako vsako leto znova začenja tisto, kar smo obhajali že prejšnja leta. Cerkev se nikoli ne naveliča ali ne utrudi stopati po tej krožni poti božjih skrivnosti, ki se pred nami odigrajo od adventa do božiča, od posta do velike noči, od enega praznika do drugega. Tudi v svojem človeškem, posebej še v svojem krščanskem življenju moramo vedno znova začenjati. Kljub vsej naši dobri volji ni tako, da bi bilo že v enem samem trenutku vse urejeno in dovršeno. Velikokrat se zgodi, da kljub odločitvam, za katere smo prepričani, da so dokončne, v življenju odpovemo in se ne izkažemo za junake. In moramo spet začeti od kraja. A kot kristjani ne omagamo, saj verujemo, da se s tem sicer naš zunanji človek uničuje, se pa zato naš notranji od dne do dne obnavlja.

Prav zato gre pri vsakem adventu, ki ga obhajamo. To je glavni namen naše priprave na božič, na Kristusov prihod: da odmiramo staremu, grešnemu in s slabostmi obdanemu človeku, ter se trudimo za bojše, lepše, predvsem pa Bogu predano življenje. Ali kakor pravi prerok Izaija, da smo kakor glina v lončarjevih rokah. Gospod je tisti, ki iz nas dela čudovite stvari, če se mu seveda pustimo oblikovati in spreminjati. Pri tem je zelo važno to, da svojih src ne navezujemo na materialne stvari, da niso obtežena z lenobo in s skrbmi tega sveta, kajti lahko se zgodi, da pride tisti dan nenadoma kakor hišni gospodar in nas najde speče ter nepripravljene.

Kako torej preživeti letošnji advent? Najbolje, da se podamo na pot z Marijo.  Ona je v vsej polnosti doživela prvi advent, ko je po angelovi besedi sprejela pod svoje srce čudovit božji dar Jezusa Kristusa. In ta Kristus mora priti tudi med nas, in v nas, v naša srca. Pa ne zgolj na vljudnostni obisk, ne na kratek klepet, marveč, da prinese luč upanja v naša zatemnjena bivališča, da nam navdihne radost nad življenjem in vero v popolno preobrazbo, dopolnitev zgodovine. "Bog se ne skriva tistim" pravi Teilhard de Chardin, "ki ga iskreno iščejo. Bog se nad svetom dobrohotno sklanja, kot mati nad svojim novorojenčkom". Sklanja se nad slehernim izmed nas in nas vabi, da ga sprejmemo.

Ko bomo na adventnem venčku nedeljo za nedeljo prižigali svečke, naj nas vsaka svečka spomni na eno pomembno stvar, za katero se moramo truditi in si prizadevati. Najprej je to OBISK SVETE MAŠE. Naj ne bodo naše cerkve v teh dneh puste in mrzle - mrzle zato, ker ne bo ljudi, ki bi jih s svojo navzočnostjo greli. Sledi MOLITEV, ki naj se v adventnih večerih zopet vrne med zidove naših hiš in stanovanj, v naše družine, med vse družinske člane. Tretjo svečko prižgimo s svojimi DOBRIMI DELI, za katere imamo nešteto priložnosti, le iznajdljivi moramo biti. In četrta svečka naj zagori takrat, ko bomo opravili dobro SVETO SPOVED in tako položili dete v jaslicah vso svojo revščino, ki jo bo on spremenil v orodje zveličanja. Torej: sveta maša, molitev, dobra dela in sveta spoved - štiri svečke, katerih plamen zagotovo nikoli ne ugasne.

nalagam novice...