Pri zadnji večerji se je Jezus poslavljal od svojih apostolov. Dopolnil je nalogo, za katero ga je poslal Oče na svet. S svojim naukom in čudeži je pokazal, da je Bog, enak svojemu Očetu, ki je tudi Oče vsakogar izmed nas. "Če ste spoznali mene," je dejal apostolom, "boste spoznali tudi mojega Očeta". Filipu samo od sebe uide vprašanje: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo!" Jezus pa mu odvrne: "Kdor je videl mene, je videl mojega Očeta." Jezus pa nam tudi zagotavlja: "Jaz in Oče sva eno."

Slovenski pregovor pravi: "Kakršen je oče, takšen je sin." Pa nima v mislih toliko zunanje, telesne podobnosti in potez obraza. Gre predvsem za tisto, kar oče da svojemu sinu iz svojega notranjega bogastva, ki si ga je sam pridobil z vzgojo in samovzgojo, kot veren človek z oblikovanjem svoje osebnosti po načelih evangelija. V polnem pomenu ta pregovor velja za Boga Očeta in njegovega Božjega Sina, na človeški ravni pa se uresniči le deloma. Če je oče dober pravimo: škoda, da se sin ni vrgel po očetu! Tako govorimo, vendar vsak pameten človek ve, da se noben otrok ne vrže samo po svojih starših, saj so poleg družinskih še nešteti drugi vzgojni vplivi. Psihologi in sociologi pravijo, da otrok že od najnežnejše dobe največ znanja in navad, dobrih in slabih, pridobi s posnemanjem, ki mu je prirojeno.

Gotovo to še bolje kot učenjaki veste vsi, ki ste očetje in matere in ste svoje otroke ljubeče spremljali od trenutka spočetja dalje. Zaradi svoje telesne povezanosti z njim je otroku bližje mati, vendar otrok potrebuje tudi bližino očeta. Klic po očetu in materi prihaja že iz srca dojenčka, čeprav ga ni slišati.