Ta beseda je v dneh od velikonočne vigilije pa vse do binkošti v središču našega izražanja "velikonočne" vere. Je radosten vrisk, ali kot je bilo zapisano ob obisku svetega očeta Janeza Pavla II., ko so slovenski romarji z vriskanjem pozdravljali papeža: "Vriskanje je slovenska aleluja". Malo je besed, ki bi se tako uveljavile v naši krščanski civilizaciji, kot se je to zgodilo s hebrejskim izrazom Alleluja, bolj natančno: Hallelujah! Kar pomeni slavite Jahveja! Že dolgo pred Kristusom je bil izraz splošno znan. Ko so v Aleksandriji okrog leta 270 pred Kristusom prevajali glavnino Stare zaveze iz hebrejščine v mnogim bolj razumljivo grščino, so pustili izraz v hebrejski obliki. Tako se je razširil povsod, kjer so bile judovske naselbine. Krščanstvo ga je sprejelo kot skupno dediščino iz stare zaveze, a mu je dalo velikonočni poudarek. Vzklik je postal kot vrisk odrešenja. Vendar pa s tem ne-prevodom še ni pojasnjeno, zakaj je Cerkev izbrala in obdržala to hebrejsko besedo molitve, radostnega vzklika iz psalmov, ki je njenim kasnejšim otrokom zvenela nerazumljivo, za izraz svoje velikonočne radosti. Verjetno je hotela reči: pred tem kar na veliko noč praznujemo, pred skrivnostjo našega odrešenja odpove vsaka normalno razumljiva človeška beseda. Alelujo prepevamo, pravi sv. Rupert, kot kapljico nebeške rose. Z alelujo so se bližali svetim krajem romarji v Sveto deželo. Alelujo so prepevali menihi v starih cerkvah. Z alelujo so si dajali poguma črnski sužnji v svojih črnskih duhovnih pesmih. Še danes skupaj z njimi pričakujemo "aleluje dan". Tako je aleluja splošno sprejeta kot izraz veselja nad odrešenjem in trdno upanje vanj. Neštete cerkvene pesmi vriskajo alelujo. Nešteto maš, himen, oratorijev izbruhne proti koncu v tako bogastvo vriskov, da človek strme posluša. Kot je menda rekel Handel, tvorec najbolj znane oratorijske aleluje: "Ko se je v meni porajala, nisem vedel, ali sem že v nebesih ali še na zemlji." Vsakdo od nas ima nalogo, da iz svojega življenja naredi vrisk odrešenja. Čim bliže smo smrti, bolj bi morali čutiti svojo odrešenost. Naj nam aleluja požlahtni vsak dan življenja in vsak hip naše vere. Še naša smrt naj bo v znamenju aleluje, saj vemo, da je vse naše življenje le prehod v tisto božje mesto, "na čigar ulicah se poje aleluja" (Tob 13,22).https://zupnija-smarje-sap.rkc.si/index.php/content/display/72