Zaupljiva molitev
Molitev je nekaj svojskega. Vemo, da bi morali moliti, vendar nismo povsem prepičani, kako naj se tega lotimo. Je molitev res samo vsakdanji pogovor z Jezusom? Ali pa je bolje, če se držimo ustaljenih obrazcev, ob katerih smo odraščali? Je molitev nekaj, kar počnemo povsem sami - si izmišljujemo besedilo in ubesedimo vse svoje potrebe v upanju, da se nam bo "nekdo tam zgoraj" naklonjeno nasmenil? Ali pa je vse odvisno od Boga - naj torej preprosto globoko dihamo in poskusimo umiriti misli, medtem ko smo zazrti v križ? Je bolje zmoliti vse zdravamarije na rožnem vencu ali pa naj raje ure in ure premišljujemo o posamezni desetki, čakajoč na novo razodetje sleherne skrivnosti, o kateri premišljujemo?
Suhoparna molitev nam jemlje pogum. Zaradi nje lahko podvomimo o svoji veri ali celo o samem Bogu. Zdi se, da so imeli lzraelci v nekem trenutku svoje zgodovine podobne težave. Bog se je po preroku pritožil čeznje: "lščejo me namreč dan za dnem in želijo spoznati moje poti ... Od mene terjajo pravične sodbe, želijo si Božje bližine: "Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš, pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?" (Iz 58,2-3). Kakor lzraelci lahko tudi mi rečemo Jezusu: "Poskušam se izogibati grehu, trudim se delati dobro. Zvest sem ti. Ti pa mi še vedno ne odgovoriš."
Težava Izraelcev - in morda tudi nas - je bila, da so kljub sodelovanju pri zunanjih verskih obredih starodavnega Izraela še vedno delali po svoje (prim. Iz 58,3). Morda kakor pri Izraelcih tudi naša suhoparna molitev izvira iz tega, ker nismo odprti Bogu toliko, kolikor se nam zdi. Mogoče preveč zaupamo v svoje načrte za svoje življenje in nas zato sploh toliko ne zanima to, k čemur nas kliče Bog.
.png)