Avtor: zusmarjesap1 Objavljeno: 4. 09. 2021

"V tem znamenju boš zmagal"

Praznik povišanja sv. Križa ima dolgo zgodovino v Cerkvi. Vse pa se začenja s poročilom Evzebija iz Cezareje o znameniti bitki pri Milvijskem rnostu.
0ktobra leta 312 sta se pri tem mostu čez reko Tibero blizu Rima srečali vojski dveh tekmecev: Maksencija in Konstantina. Konstantin Veliki je pršel z 90.000 pešaki in 8.000 konjeniki. Nasprotnik ga je pričakal s 170.000 pešaki in 18.000 konjeniki. Konstantin je pomišljal o odločilni bitki. Čeprav mu spričo premočnega nasprotrika ni upadel pogum, je vendarle čutil negotovost.
Kot piše škof Evzebij, je vse dvome odpihnilo nenavadno videnje. Konstantin je nekega dne okrog poldneva na nebu zagledal vojaški prapor s križem in hkrati zaslišal glas, ki je rekel: "V tem znamenju boš zmagal!" Vojakom je ukazal, naj si na ščite naslikajo križ in krenejo proti Maksenciju. Boj je bil trd in neizprosen, toda Konstantin je zmagal.
Konstantin, ki je po Dioklecijanovem zgledu nadaljeval z reformami, je leta 313 s cesarjem Licinijem v Mediolanumu (današnjem Milanu) sklenil dogovor o enakopravnem položaju krščanstva z drugimi verami. Ker Licinij potem dogovora ni spoštoval in je spet začel preganjati kristjane, se je z njim spopadel in ga leta 324 dokončno premagal.

Sv. Helena najde križ

Leta 325 so se škofje zbrali na prvem nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru in sprejeli veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši. Hkrati so obsodili krive nauke, ki jih je širil Arij iz Aleksandrije. Zbora se je udeležil tudi Konstantin, ki pa so ga arijanci pozneje pridobili na svojo stran. Čeprav je Konstantin podpiral kristjane in cenil krščanstvo, se je na pot za Jezusom prva podala njegova mati Helena. Gradila je cerkve, živela pobožno in skromno, zavzemala se je za uboge in jetnike. 
Na stara leta je poromala v sveto deželo, kjer je ostala dve leti. Med drugim je obiskala tudi Kalvarijo, kjer je bil že skoraj tri stoletja zakopan Jezusov križ. Možje, ki so na njen ukaz začeli kopati, so ga kmalu našli, Konstantin pa je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev božjega groba. Posvečeni sta bili 13. septembra 335, naslednji dan pa so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v češčenje. V spomin na ta dogodek obhajamo 14. septembra praznik povišanja svetega Križa. 
Praznovanje odkritja pravega križa se je hitro razširilo med kristjani po vsem svetu. V sedmem stoletju so ga - skupaj z nekim drugim praznikom vrnitve ostanka križa, ki so ga ukradli Perzijci - poimenovali praznik povišanja svetega Križa in ga umestili na rimski koledar.

Po križu smo odrešeni

Čeprav se je stari svet kar stresel ob misli na usmrtitev s križanjem - strašljivo in sramotno obliko usmrtitve -, kristjani častimo križ kot znamenje Jezusovega trpljenja in zmage nad Satanom, grehom in smrtjo. Križ častimo, ker smo po njem okusili silno Jezusovo ljubezen do nas, po ranah, ki mu jih je zadal, pa smo odrešeni in ozdravljeni. Rupert iz Deutza, benediktinski opat iz 12. stoletja, je ganljivo povedal: "Križ častimo kot sidro vere, krepčilo upanja in prestol ljubezni. Križ je znamenje milosti, dokaz odpuščanja, srednik milosti in prapor miru. Križ pomeni konec teme, razlitje luči, beg smrti, ladjo življenja in kraljestvo zveličanja." 
Pogled na križ nas spomni na vprašanje: "Kaj iščeš, h kakšnemu cilju si se usmeril, zakaj si v življenju prizadevaš, za kom hodiš, kaj te vodi?" V čem je tista zadnja, temeljna in najvišja osmislitev našega življenja? Kaj iščemo na tem svetu in kaj nosimo v globini svojega srca? Križ je "življenja luč in nebeški ključ", pravi Slomškova pesem. Naj bo tako tudi pri nas.